Verjetno se res spreminjam v godrnjajočega starejšega občana, ker me v slabo voljo spravlja vse preveč stvari. Sploh tiste, ki se tičejo mojega dela. Glede sprememb kazenske zakonodaje, še zlasti postopkovnih določil, imam tako vedno zadržke, predvsem zaradi tega, ker pri našem Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) nikakor ne uspemo opraviti z inkvizicijskimi elementi. Tako postaja ZKP vse bolj podoben obleki s številnimi zaplatami, ponošeni do konca, ki pa se ji lastnik nikakor ne more odreči, pa čeprav ima dovolj sredstev, da bi si kupil novo.

Protest sodnikov zaradi neizvršitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023 v zadnjih dnevih buri duhove. Verjetno ni nikogar, ki ne bi vedel za osrednjo zahtevo iz te odločitve, in sicer, da mora ugotovljeno neskladje z Ustavo RS Državni zbor odpraviti v roku šestih mesecev oziroma do 4. januarja 2024. Posledice, če do tega ne bo prišlo, so bile iz sodniških vrst napovedane že dolgo prej in je sedanje stanje, torej opravljanje zgolj nujnih zadev na sodiščih, nekaj, kar sta drugi veji oblasti vedeli in bi lahko zadevo preprečili. Časa je bilo več kot dovolj.

Ena izmed stvari, ki je pri poklicu prvostopenjskega sodnika verjetno najbolj zanimiva, je neposredna interakcija z udeleženci v sodnem postopku. Zame osebno predstavlja okoliščino, zaradi katere me nikoli ni zanimalo delovanje na višjih ravneh sodnega odločanja, kjer tega stika ni in je delo, razen redkih izjem, povezano s preučevanjem sodnega spisa in sprejemanjem odločitev na podlagi tega, kar je mogoče razbrati iz njega. Na prvi stopnji, kot sem nekoč že zapisal, se srečuješ z živimi ljudmi, zaznavaš jih neposredno, večdimenzionalno, z vsemi čuti, spremljaš njihove reakcije in geste. To predstavlja posebno razsežnost, ki je ni na nobeni višji ravni sodnega odločanja.

Odločba Ustavnega sodišča U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 o razveljavitvi členov 149b, 149c in petega odstavka 156. člena ZKP po eni strani ni bila nepričakovana, po drugi strani pa odpira precej vprašanj v konkretnih kazenskih postopkih, ki so se začeli ali tečejo pred kazenskimi sodišči.

Tedensko dežurstvo v t. i. izvenobravnavnih ali zunajobravnavnih senatih (v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) opredeljenih kot senat po šestem odstavku 25. člena ZKP) je lahko na Okrožnem sodišču v Ljubljani hudo adrenalinski »šport«. Zgodi se, da v tednu dni napišeš za par doktorskih disertacij različnih sklepov. Da o študijih spisov, ki jih včasih pritovorijo v škatlah oz. plastičnih zabojih volumna kakšnih 100 litrov, niti ne govorim. Delo v teh senatih bo, ko bom enkrat v penzionu, gotovo sodilo med zgodbice, ki jih bom pripovedoval svojim vnukom, skupaj s kakšnimi iz vojne.

Od vseh stvari, ki me motijo pri obravnavi kaznivih dejanj, ima vloga motiva storilca verjetno največjo težo. Nekoč sem že pisal o tem, kako problematična je obravnava dejanj z izrazito subjektivno komponento, ker se ta vedno izmika jasnemu spoznanju. Nizkotni nagibi, recimo, ki pri kaznivem dejanju umora predstavljajo bistven element. Dejstvo, da nekdo drugemu naklepno vzame življenje, je že po osnovi kršitev ultimativnih vrednot človeštva. Zakaj potem sploh vprašanje, ali so bili nagibi storilca nizkotni? Ta vprašanja so mi vedno predstavljala težavo, še najbolj takrat, ko se je ugotavljanje dejstev obravnavanega dejanja mešalo z ugotavljanjem motiva, oz. bolje rečeno, če je obtožnica pretirano gradila na domnevnem motivu.

Kakorkoli že obrnemo, je jasno, zakaj je treba sovražni govor tudi kazenskopravno zamejiti. Zgodovina je namreč pokazala, da lahko tudi premišljeno ali nepremišljeno izrečene besede povzročijo hude posledice, še zlasti če so usmerjene proti določeni družbeni skupini. Najjasnejši je seveda primer sovraštva proti Judom, ki je svoj vrhunec (pogromi nad Judi nikakor niso bili nemški izum) dosegel v nemških koncentracijskih taboriščih pred in med drugo svetovno vojno.

Na popularno nemško pevko Neno me veže prav poseben spomin. Njen album Fragezeihen (Vprašaj) je bil ena od dveh kaset, ki sem jih poslušal v času, ko sem služil svojih šest mesecev v Zaščitni enoti milice (ZEM), daljnega leta 1984 (sic!). Imel sem poceni kopijo Walkmana in poleg omenjene v žepu še kaseto slovenske skupine Videosex. Obe kaseti sem vrtel, dokler so pač trajale baterije, in seveda največkrat prav tam, kjer ne bi smel. Še zdaj, če slišim kako skladbo s teh albumov, se spomnim na Rožno dolino in stražo pred vilo, danes bi rekli varovane osebe.

Po zaslugi enega izmed mojih zaključenih primerov prejemam revijo Journal für Medizin- und Gesundheitsrecht.¹ Čeprav to ni ravno področje, ki bi me pretirano zanimalo, ker je moja običajna problematika bistveno bolj profana (vlomi, droge, poslovne goljufije), se občasno najde kakšna stvar, ki je zanimiva.

V bistvu je smešno, kako potek leta razdeli naše življenje na določene sekvence, ki imajo svoj začetek in svoj (začasni) konec. Ne vem sicer, ali je pri vsakem od nas tako, a sam sem očitno nagnjen k takšnemu razumevanju. Konec koledarskega leta navsezadnje ne pomeni ničesar drugega kot samo številko na koledarju. Nič drastičnega se ne zgodi, ob polnoči dvignemo kozarec šampanjca, nato se počasi razgubimo v postelje in naslednje jutro se krog začne znova. Celo začetek novega desetletja in celo tisočletja, kot lahko sam pričam, ne prinese kakšne bistvene spremembe. Ni nobenega konca sveta, kot so ga napovedovali v mojem času, kar nekajkrat (majevski koledar, pa neke poravnave planetov itd.). Nobene katastrofe, ki naj bi se začela prav takrat, ko kazalec zdrkne čez polnoč v novo obdobje, npr. virus Y2K, ki naj bi na prehodu v 21. stoletje zrušil vse računalniške sisteme.

Sam sebi se včasih zdim kot liki, ki jih je običajno igral ameriški igralec Walter Matthau, godrnjajoči starejši gospod, ki na vsako spremembo svojega življenjskega okvira reagira z zadržano jezo. Saj veste, v smislu: »To, kar se posluša danes, ni več prava muz'ka,« in podobno. Na tem mestu se ne bom spuščal v psihološke razloge, zakaj je tako, brez skrbi. Nikakor pa se ne navdušujem nad vsako spremembo zakonodaje, ki tvori osrednjo točko mojega dela, ker se zavedam, da vsaka novota praviloma predstavlja nove probleme, ki jih bo treba reševati. Sploh je na področju kazenskega prava po naravi stvari tako, da vsaka sprememba osnovnih zakonov posega v celo vrsto stvari, ki so skrajno težavne, ko jih je treba v praksi uresničevati.

Moralo je biti nekako v enakem letnem času kot zdaj, ko sem ravno začel nočno izmeno v svoji prvi službi, na Postaji milice Maribor Tezno. Navedena postaja se je, povedno, nahajala na Ukrajinski ulici v Mariboru in je bila dejansko stara stanovanjska hiša. Najverjetneje so jo nekje po drugi svetovni vojni preuredili, da je služila temu namenu. Vsekakor je bilo po deseti zvečer, ko je zazvonil črni bakelitni telefon. Ko sem se javil, je na drugi strani prestrašen ženski glas dejal: »Pri Haložanu se tepejo, pridite, strah me je!« Haložan je bil bife na drugi strani Ptujske ceste, vsega petdeset metrov od postaje. V mojih žilah je zaplala mlada kri, pograbil sem gumijevko in stekel skozi vrata, ko me je nič kaj nežno za naramnico opasača nazaj potegnil Ribaš, starejši miličnik, ki je dežural z mano.

Film Zelena milja je zgodba, ki se vrti okoli obsojenca na smrt Johna Coffeyja, ki ga je zaigral nepozabni Michael Clarke Duncan. Poleg njega nastopajo še Tom Hanks, Sam Rockwell in Doug Hutchinson. Film je prejel kar nekaj oskarjev in se ga gotovo splača pogledati.

Rudi Erjavec je bil zanimiva pojava. Obraz z gubicami okoli oči, ki so pričale o tem, da je dostikrat gledal v nebo, nenavadnih valovitih, tesno počesanih las in s čevlji, ki bi prej sodili na plesišče kot v letalo. Kot učitelj letenja je dajal velik poudarek na to, da nisi grobo ravnal z letalom (sam je pilotiral izredno elegantno), in večina se njegovih inštrukcij spominja po opozarjanju na to, da je treba krmilno palico držati z občutkom, ki je potreben za določen del moške anatomije. Njegova avtoriteta na letališču je bila absolutna in kot upravnik je bil tisti, ki je odločal, kdaj in kako se bo letelo. Mladci, takrat polni vseh mogočih hormonov in predvsem željni letenja, nismo imeli ravno razumevanja za njegove zahteve po čistoči in urejenosti na letališču (kamor je sodilo pobiranje cigaretnih ogorkov, čiščenje letal, pometanje hangarjev itd.). Naša edina želja je pač bila skočiti v kabino letala in se spraviti v nebo.

Kadarkoli se pred pravnika postavi neki življenjski primer, se le-ta praviloma ukvarja z rešitvijo, ki jo ponujajo pravna pravila, ki tvorijo neki pravni red. To je osrednji del prava kot obrti, tisto, kar mu daje širši pomen – znanosti ali celo umetnosti (po znamenitem Celzovem reku Ius est ars boni et equi), je pogosto v ozadju – na primer razumevanje in upoštevanje celotnega pravnega sistema, sistema vrednot, ki je njegova podlaga, itd. Ta, recimo temu višji nivo razumevanja prava, deluje nekako v ozadju, kot del življenjskega sveta pravnika. »Uporabnik«, ki išče pravni nasvet ali se znajde v kakšnem sodnem postopku, je tako pogosto presenečen, ko se v zadevi iščejo popolnoma drugi elementi kot tisti, ki so bili pri njem ključni ali vsaj pomembni.

Pravni realizem v svoji ameriški in skandinavski različici v ospredje in središče postavlja sodnike in druge državne uradnike, ki odločajo v konkretnih pravnih primerih. Kot navajajo pregledi teorij o naravi in bistvu prava, se pravna znanost pri tem obrača od law in books k law in action, torej, kako pravo resnično nastaja. Pravni realisti so, kot navaja Teorija prava Marijana Pavčnika, odločilno prispevali k metodam in tehnikam, s katerimi sodniki ugotavljajo dejstva, razlagajo zakone, se odločajo med več možnostmi in nato utemeljujejo svoje odločitve.¹ Razumevanje dogajanja v praksi mora predstavljati integralni del razumevanja delovanja prava v družbi, ker imamo sicer lahko še tako filigransko in strokovno izdelano zakonodajo, pa to ne bo imelo pravega učinka.

Ko sem v srednji šoli prebiral Richarda Bacha, točneje njegovo knjigo Podarjena krila, določenih stvari seveda nisem razumel. Zlasti reči, ki jih lahko razumeš šele takrat, ko sediš za krmilom letala. Recimo dela (citiram ga po spominu): „Vedno sem sovražil vrije. Že ko sem se šolal. Moj učitelj, ki je sedel na desni strani, mi je rekel: „Tako, zdaj pa mi napravi obrat vrija v desno!“ Z obrazom negibnim kot star kos mila, sem posilil desni pedal in svet se je zavrtel. Ko sem ga spravil iz vrija, sem vedel, kaj mi bo rekel: „Tako; sedaj pa še v levo.“

Včasih je prav nenavadno, ko te dohiti lastna zgodovina in se te dotakne s strani, ki je v bistvu nisi pričakoval. Tako me je pred kratkim sodelavec iz osemdesetih let prejšnjega stoletja (dejansko je od takrat minilo že 40 let – čas resnično beži) zaprosil, da si malce pogledam, kako razumeti določbo Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1) v delu, ki se nanaša na tako imenovano „osebno zaznavo“. Slednjo opredeljuje 30. člen ZDD-1 in v bistvenem določa, da lahko detektiv pridobiva informacije z neposrednim osebnim zaznavanjem na javnih krajih, javno dostopnih odprtih in zaprtih prostorih ter krajih in prostorih, ki so vidni z javno dostopnega kraja in prostora.

O znameniti anekdoti o ameriškem časopisnem mogotcu iz 19. stoletja Williamu Randolphu Hearstu oziroma njegovih besedah ilustratorju, ki ga je med kubansko vojno za samostojnost (1895–1898) poslal na Kubo, naj mu priskrbi slike, on pa bo poskrbel za vojno, se večina zgodovinarjev strinja, da je mit. Ilustrator naj bi Hearstu namreč sporočil, da je vse mirno, zato je moral prirediti svoje risbe za dnevi tisk, kar je imelo za posledico dvig podpore javnosti takratnemu predsedniku ZDA Williamu McKinleyu glede začetka ameriško-španske vojne. Z zmago ZDA v tem spopadu je več teritorijev, ki so bili pod špansko oblastjo, končalo v ameriških rokah.

Počasi se sam sebi vedno bolj zdim kot oni palček iz nadaljevanke Smrkci, ki mu pravijo Zmrda. Saj veste, tisti, ki ni zadovoljen z ničimer. Sam se tolažim, da dokler nisem na stopnji Jeremije iz Skupine TNT, bo še nekako šlo. Ena izmed stvari, ki jo tako kot prvonavedeni Zmrda sovražim, so posegi v sistemske zakone tam, kjer to ni ravno potrebno, in odsotnost posegov tam, kjer bi bilo.

Do prekrškov, po pravici povedano, imam malce nenavaden odnos. Njihova narava in pomen sta se v času, ko se ukvarjam s pravom, vsaj kolikor lahko ocenim, precej spremenila. Najprej na področju samega izrekanja glob „na kraju samem“, akterjev prekrškovnega postopka, vsekakor pa glede višine denarne kazni, ki se lahko izreče. Prav slednje včasih privede do tega, da se kazen, izrečena v kazenskem postopku, po svoji teži včasih zdi zanemarljiva. Kar se tiče kazenskega prava smo v postopkih sicer nevezani na morebitne vzporedne prekrške, a včasih lahko temeljito porušijo tudi kakšen sicer jasen odnos med obema.

Moram priznati, da sem glede prihajajočega referenduma, milo rečeno, malce v dilemi. Najprej, vprašanje zavrniti novelo > Zakona o vodah ali jo dopustiti, tako se zdi, ni vprašanje, na katerega bi lahko odgovarjali na preprost način, ki je značilnost referenduma. Da ali ne, preprosto ni odgovor na relativno kompleksno problematiko, ki jo odpirajo te zakonske spremembe.

Načelno telefonske klice, s katerimi mi poskušajo sporočiti, da je že čas, da se odpravim na posebne, „samo zame“ ukrojene diagnostične preglede, da sklenem prav posebno ugodno zavarovanje ali da sprejmem, ne vem, kakšno oh in ah nagrado, praviloma hitro zaključim. Pri tem poskušam biti vljuden, ker si sam niti predstavljati ne znam, kako mukotrpno delo mora to biti. Načelno sam namreč ne kličem ljudi, če že ni treba, da bi pa kaj takega opravljal za svoj ljubi kruhek, pa me navdaja prav s posebno grozo. Domnevam namreč, da se večina klicev zaključi najmanj z zavrnitvijo, bolj verjetno pa s čim bolj sočnim, kar premore naš in še kak tuj jezik. Ljudje, ki opravljajo to delo, morajo po mojem imeti zelo veliko mero potrpljenja, trdo kožo in verjetno močan želodec.

Če rečem, da bo leto 2020 leto, ki ga bomo hoteli čim prej pozabiti, se mi bodo verjetno mnogi v tej misli pridružili. Če sem še na začetku leta v svojih pisanjih, ki so se morala dotikati razmer, s katerimi smo se, zaradi epidemije, soočali, tako v zasebnem, kot službenem življenju, bil previdno optimističen, se je ta naravnanost počasi spreminjala v negativno smer. Ta trend se žal nadaljuje.

Zgornji naslov v ženskem spolu verjetno poznamo vsi. Pisateljica Jessica Fletcher, ki jo je nepozabno zaigrala Angela Lansbury (gospa ima danes častitljivih 94 let) v majhnem mestu Cabot Cove v zvezni državi Maine in občasno na kakšnem obisku drugje, se stalno sooča s skrivnostnimi umori. Podobno kot pri Sherlocku Holmsu, pristojni policisti niso prav brihtne sorte in praviloma izberejo na prvi pogled krive in seveda najbolj očitne storilce. Mimogrede, pri vsaki kriminalki je zlato pravilo, da tisti, ki se vam na prvi pogled zdi storilec, gotovo ni pravi. V navedeni kriminalki se seveda na koncu vedno izkaže, da je storilec popolnoma druga oseba, gospa potrdi svojo pronicljivost in vsi uživamo v misteriju zgodbe.

Ko sem zadnjič pripravljal recenzijo Kantorowitzevega dela Boj za pravno znanost, ki je izšlo v mali knjižici Pravnih obzorij, sem moral malo obnoviti svoje znanje in pobrskati po literaturi, ki se ukvarja s pravno filozofijo. Razen klasične Teorije prava Marijana Pavčnika in Arthurja Kaufmanna (ter kar nekaj drugih, ki so v moji knjižnici) je dober vir in nasploh zabavno branje knjiga The Short History of Western Legal Theory L. M. Kellya.

Ne vem, zakaj, a pred kratkim sem se spet spomnil na intervju, ki ga je imel v osemdesetih letih za nemško televizijo takratni partijski funkcionar Stane Dolanc. Nemški novinar ga je takrat vprašal, kaj meni o prihodnosti Jugoslavije in Dolanc mu je odvrnil, da če bo kdo napadel Jugoslavijo, bodo narodi že stopili skupaj in se ubranili. Vprašanje, ki je sledilo, je bilo, če gledamo iz današnje perspektive prelomno: "In kaj, če vas nihče ne napade?" Novinar odgovora ni dobil in vprašanje je obviselo v zraku. Danes vemo, kaj je sledilo - Jugoslavije ni napadel nihče, prav zlahka smo za njeno uničenje poskrbeli sami.

Knjiga Jamesa Whitmana, na katero se zadnje čase sklicujem, je po mojem resnično pomembna v smislu razkrivanja izvora posameznih še zdaj veljavnih institutov. Uvid v njihovo genezo je pomemben zato, da razumemo tudi morebitne probleme, ki v zvezi s tem nastajajo. In ti se nedvomno pojavljajo, saj je tematika nepristranskosti sojenja v zadnjem času še posebej pereča.

Domneva nedolžnosti ima poleg pozitivnopravnih podlag in izpeljav, kot sem napisal že zadnjič (kolumna V dvomu), v svojem jedru bistveno etično utemeljitev. Pri razmisleku ni treba pretirano globoko prodreti v to jedro, da ne bi v tem prepoznali starega načela, znanega kot zlato pravilo: »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!« To pravilo se pojavlja na tak ali drugačen način skozi zgodovino in ga pozna večina verskih naukov, izraženo pa je nenazadnje tudi v najbolj znani sekularni izpeljavi – Kantovem kategoričnem imperativu.

Verjetno nisem edini, ki se mu je med študiranjem kazenskega prava kot ena izmed osrednjih posebnosti te pravne panoge v spomin vtisnil in dubio pro reo – v dvomu za obdolženega. Če na kratko povzamem smisel tega izreka: sodišče v primeru premalo zanesljivo dokazanih dejstev, ki naj bi obtoženca obremenjevala, ta šteje za neobstoječa oziroma jih razlaga v korist obtožencu.

Včasih, ko sem predaval o slovenski ustavni ureditvi človekovih pravic, sem pogosto uporabljal primer, ki pravzaprav ni zrasel na mojem zelniku, temveč sem ga pobral od dr. Mira Cerarja. Prepoved mučenja, ki jo opredeljuje Ustava RS v 18. členu, je namreč takšna, da je, za razliko od nekaterih drugih določb tega poglavja Ustave, ni mogoče niti začasno razveljaviti. Spada torej med absolutne, kar je seveda bralcem tega portala znano. Sam primer gre nekako takole: ste policist na letališču Brnik in ujamete terorista, ki pove, da je na letalu nastavil bombo, ki bo eksplodirala in pobila vse potnike. Ali smete uporabiti mučenje oziroma ali ga lahko pravno upravičite, da bi prisilili zajetega, da pove, kako bombo demontirati in jo napraviti neškodljivo? Debata, ki se ob tem navadno razvije, zajema bistvena vprašanja, ne samo ustavne in splošne pravne ureditve, temveč tudi vprašanja morale in drugih elementov človekovega bistva.

Poklici, ki so povezani s določenimi pritiski, so že po naravi bolj izpostavljeni konfliktom in reakcijam tistih, na katere je pritisk usmerjen – spomnite se samo risalnih žebljičkov na sedežih učiteljev in učiteljic ter podobnih bolj ali manj duhovitih stvari. Temu se seveda posameznik izogne, če si izbere poklic, ki takšnih situacij zaradi narave dela ne pozna. Nekateri poklici omogočajo, da se skorajda v celoti izključiš iz medčloveške interakcije. Če nočeš težav, se je še najbolje ukvarjati s takšnim delom. Z ljudmi so pač vedno križi in težave.

Včasih mi kdo, predvsem zaradi te kolumne, malce zbadljivo navrže: »Ti, ki rad pišeš, boš to že zlahka naredil ...« in podobno. In čeprav gre največkrat za kolege, ki so pisanja, zlasti pravnih besedil, precej vajeni, ni mogoče preslišati podtona – da sami najbolj ne uživajo v tem. To ni nikakršna velika skrivnost – tako kot v drugih poklicih delo ne pomeni nujno zasebnega zadovoljstva, je tudi pri poklicih, ki so vezani na ustvarjanje pisnih besedil, pisanje praviloma povezano z naporom in ne užitkom. 

Začeti bi moral pravzaprav z opozorilom, da besedilo v nadaljevanju ni namenjeno utemeljevanju stališča za ali proti evtanaziji, bolj presenečenju nad tem, koliko spoznanj se nam lahko razkrije pri odkrivanju tistega dela naše življenjske poti, ki predstavlja njen konec – smrti. Nanje sem naletel pravzaprav naključno, ob prebiranju zbornika Človek in končnost: Institucionalizacija konca življenja med znanostjo in življenjskim svetom. Gre namreč za vprašanje t. i. delirantnih pojavov v procesu umiranja, kot se glasi tudi naslov avtorice razprave Angelike Feichtner (1).

Pred nekaj tedni je eden od »mojih« pripravnikov, Rok Pograjc, uspešno opravil državni pravniški izpit. Za tiste, ki tega niso »dali skozi« in prebirajo tole kolumno, mogoče podatek, da gre za zadevo, ki za vsakega pravnika pomeni pomembno prelomnico. Na eni strani gre za nujo, ker šele uspešno opravljen izpit omogoča resnično samostojno delo pravnika – bodisi odvetnika ali drugega poklica v pravosodju –, na drugi strani pa je pomemben, celo hudo naporen preizkus naučenega, tako na fakulteti kot tudi v praksi.

Avgusta letos je Komisija za etiko in integriteto pri Sodnem svetu sprejela Smernice za ravnanje sodnikov pri javni razglasitvi sodb po opravljeni glavni obravnavi. Nastale so na podlagi pobude nevladne organizacije prej navedeni komisiji zaradi ravnanja sodnice pri razglasitvi sodbe v kazenskem postopku, v katerem se je obdolžencema očitalo kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po 175. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).

Na nek način lahko razumem, zakaj se problematizira in postavlja pod vprašaj sodstvo, tako glede načina in vsebine dela, kot tudi čisto po personalni plati – torej glede sodnikov samih. Pa vendarle se mi zdi, da ima v Sloveniji to pogosto globlje podlage, kot zgolj zaznavanje nekaterih objektivnih težav.

Nekoč, od takrat se mi zdi, da so pretekla že stoletja, sem se znašel v situaciji, ko je bilo potrebno sprejeti odločitev, ki bi lahko imela precej hude posledice ne samo zame, ampak tudi za našo, takrat zelo mlado državo. Ena tistih stvari, ko te v maniri kakšnega umetniškega filma fokus lastne perspektive porine v stanje globokega spoznanja o teži in predvsem samoti lastnega bitja. V tistem trenutku se je pisarna, v kateri je še sekundo prej bilo precejšnje število pametovalcev izpraznila in ukaz, ki sem ga moral dati, je odzvenel v popolni samoti. Na srečo, tudi zaradi tega, ker je šlo za, recimo temu vojaške zadeve, so se stvari izšle, tudi s precejšnjo pomočjo samokritičnega vedenja naslovnikov tega mojega dejanja.

Ne, ne, ne mislim na meseno verzijo tega izraza, temveč na tisto, ki jo SSKJ opredeljuje kot /pojav, da se nekdo odpoveduje načelom, idealom zaradi materialnih koristi/. Potem, ko je njena prvotna različica dobila tudi v sodbah sodišča EKČP svojo legalnost, je očitno vedno bolj običajno, da se tudi njena izpeljava vsaj legitimira, ne vidim pa dosti možnosti, da se v prihodnosti tudi ne bi legalizirala.

Čisto mogoče je, da se motim, a vendarle se mi zdi, da je eden ključnih problemov danes dejstvo, da ne znamo podpreti tistih stebrov, na katerih stoji neka skupnost. Že mogoče, da je to zaradi tega, ker se sledi zdaj že spoznani ideji neoliberalizma, skriti v izjavi Margaret Thatcher, da družba sploh ne obstaja, a domnevam, da so razlogi tudi drugje.

Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo v javni razpravi pojavil pojem fašizem. V slovenski družbi, ki ima do komunizma, zaradi zgodovinske izkušnje, bistveno drugačen odnos, je uporaba tega izraza vezana na močnejši negativni učinek. Odnos do komunizma kot ideologije in socialistične družbeno politične ureditve, kot njegove emanacije v naši polpretekli zgodovini, pač ne nosi s seboj mobilizacijskih učinkov, ki bi si jih kdo želel.

Ne morem se prav odločiti ali sem postal že star ali pa samo čas tako hitro teče, a dejstvo je, da se je pogled na nekatere stvari v mojem času, tako spremenil, kot da bi preteklo nekaj stoletij …

Od človeka, ki je večino svoje poklicne poti in pravzaprav večino svoje mladosti preživel v takšni ali drugačni povezavi z represivnimi organi, verjetno ne bi pričakovali, da bi imel kakšne večje težave s prepovedmi, ki jih država postavlja kot meje obnašanja posameznikov. A jih, kljub temu, da se sedaj ukvarjam pretežno z ugotavljanjem krivde in določanjem  kazni za kršitev prepovedi, vendarle imam.

Med mano in mojim očetom je obstajala vedno precejšnja konceptualna razlika o tem, kje je najbolje iskati svojo poklicno pot. Oče, ki je bil strojni inženir je prisegal na gospodarstvo in svoje prihodnosti, tudi v časih, ko to ni bilo najbolje, ni nikoli videl v javnem sektorju. Pri meni, ki sem praktično v najzgodnejši mladosti “padel” v  strukturo državne uprave, pa je prav nasprotno – javni sektor je bil tisti, ki mi je najbolj ustrezal.

Pravzaprav nisem čisto prepričan, če je v sedanji histeriji sploh mogoče opozarjati na določene zadeve, ki jih, vsaj takšno je moje osebno prepričanje, nihče noče videti ali pa vsaj upoštevati.

Kot pravnik ali pa v svoji funkciji sodnika sem po naravi stvari vedno znova soočen s primeri, ki močno postavijo na preizkušnjo moje lastno dojemanje sveta in ljudi. Pošteno povedano, je dilema manjša, kadar opravljam svoj poklic, ker se moje delo tiče meni praviloma popolnoma neznanih ljudi. Ker pa pravnik nikoli ni samo povezan s svojim delom, temveč kot neka posebna žival, pogosto v zvezi s svojim poklicem, izpostavljen tudi lastnemu družbenemu okolju, se kar hitro zgodi, da te nekdo ulovi in te vrže v ponovno spraševanje o tem, kaj in v kakšni meri pravo ureja.