Avgusta letos je Komisija za etiko in integriteto pri Sodnem svetu sprejela Smernice za ravnanje sodnikov pri javni razglasitvi sodb po opravljeni glavni obravnavi. Nastale so na podlagi pobude nevladne organizacije prej navedeni komisiji zaradi ravnanja sodnice pri razglasitvi sodbe v kazenskem postopku, v katerem se je obdolžencema očitalo kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po 175. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).
Konkretno, kot to izhaja iz navedenega dokumenta, ker naj bi sodnica pri utemeljevanju svoje odločitve v javni razglasitvi sodbe postavila primerjavo med njihovim delom in delom frizerk ter pojasnila, da so tudi one sprejemale naročila za posamezni termin, izvedle svojo storitev, dobivale za to plačo, pri tem pa so bile zaposlene, plačani so jim bili prispevki in pri gibanju niso bile omejene. Po prepričanju organizacije, ki je pobudo vložila, naj bi šlo za osebna prepričanja sodnice, ki niso skladna s trenutno situacijo na področju prostitucije v Sloveniji. Če povzamem (in bom zaradi tega gotovo tudi sam deležen kritike), po mnenju vlagateljev je zaradi raznih okoliščin neprimerno govoriti o tem, da si nekdo izbere poklic prostitutke, saj naj bi bile v to dejavnost nujno prisiljene.
Komisija se ni odločila za izdajo načelnega mnenja, ker v konkretnem primeru ni bilo nedvoumno, ali je bila izjava avtentično dokumentirana, in ker je bila del bistveno širše, približno 30 ali 40 minut trajajoče ustne obrazložitve. Brez poznavanja celotnega konteksta, v katerem je bila primerjava izrečena, po presoji komisije ni bilo mogoče korektno izvesti postopka. Namesto načelnega mnenja je Komisija sprejela osem smernic, ki naj bi pri tem delu sodnega odločanja vodile ravnanje sodnikov.
Ob tem si moj cinično-sarkastični um, ki ga je izoblikoval tudi ta poklic, ni mogel pomagati in se je spomnil na misel, s katero je prof. dr. Aleš Novak zaključil briljantno uvodno študijo k Izbranim razpravam Ronalda Dworkina. Tam pravi:
»Teorija prava, ki služi sodniškemu odločanju, sodniško odločanje, ki ne more brez teoretičnega osmišljanja prava. Spoj teorije in prakse, spoj dejanja in misli. V ozadju pa je vedno želja, da bi se v rokah sodnika manjvredna kovina spremenila v zlato pravičnosti.«
Asociacije so pač stvar podzavesti in zato je na racionalni ravni nesmiselno povezovati miselne impulze z realnostjo življenja. Vendar ko sem pozneje premišljeval o tem, je v slovenski družbi predstava o sodnem, še zlasti kazenskem postopku predstava o nekakšnem purgatoričnem momentu očiščenja, ko se v nekem ne povsem doumljivem dogajanju, predvsem pa v prosvetljenem miselnem procesu, zgodi skorajda čudež. Nosilec tega dogajanja je sodnik, ki je v vseh pogledih in razsežnostih brezmadežna in globoko intelektualna oseba, edina primerna, da izvede tak alkimistični čudež, da, kot pravi Novak, »manjvredno kovino spremeni v zlato pravičnosti«.
Verjetno je naša zgodovina razlog, da nam ni blizu razmišljanje, ki se v anglosaški tradiciji kaže s pravico, da o krivdi nekega posameznika odloča porota, sestavljena iz njegovih vrstnikov (peers). Anglosaška tradicija namreč izraža precejšnjo skepso do institucionalne organizacije na splošno. Tako je bilo v ameriškem primeru Duncan v. Louisiana zelo neposredno poudarjeno, da je po ustavi potrebna nadaljnja zaščita pred morebitnim arbitrarnim delovanjem sodišč: »Z zagotavljanjem pravice do odločanja po poroti, sestavljeni iz vrstnikov, je zagotovljena neprecenljiva zaščita pred skorumpiranim ali preveč zagretim tožilcem oziroma preveč ustrežljivim, pristranskim ali ekscentričnim sodnikom.« Če beremo to malce drugače, si izjavo lahko razlagamo tudi tako, da je z ekscentričnostjo mišljena tudi neživljenjskost sodnika, ujetega v neki intelektualni in specifično moralni balonček. Prav to, kar se pri nas, pogosto z zelo dobrimi nameni, poskuša vzpostaviti.
Odziv, ki je privedel do zgoraj opisanega odločanja Komisije za etiko pri Sodnem svetu, izvira iz te idealizirane podobe sodnika, o katerem ima vsak svojo prestavo o tem, kaj sme in česa ne sme izreči. In če smo se v preteklosti držali relativno enostavne zahteve, da se sodnik vzdrži moraliziranja, nove smernice vzpostavljajo celo vrsto zahtev, vključno s politično korektnostjo (smernica št. 7). Čeprav je večina smernic samoumevna in sama po sebi ne predvideva sankcij, se sprašujem, ali bo takšen pristop resnično prispeval k jasnosti sporočila sodišč.
Kajti konec koncev je razglasitev sodbe, zlasti njena ustna obrazložitev, tista, ki najprej zadene svojo publiko – tako obtoženega kot javnost, bodisi tisto, ki je navzoča, bodisi tisto, ki jo obvestijo novinarji. Že tako ali tako se sodniki ne odločajo za to, da bi dovolili zvočno snemanje ustne obrazložitve, s postavljanjem takšnih ali drugačnih zahtev pa se bo ta pripravljenost še bistveno zmanjšala. Pa bi bila še kako potrebna, ker se sam včasih križam ob tem, kako se kaka izjava – recimo iz moje obrazložitve – prenese v medije.
In še nečesa ne smemo pozabiti – realnost dela kazenskega sodnika je, da ima neposreden, dobesedno fizični stik s tistim, kar pogosto uteleša tudi skrajno zavržnost v moralnem dojemanju družbe – z osebami, ki jih družba stigmatizira z izrazi, kot so »posiljevalci«, »morilci«, »tatovi«, »goljufi«. Pa vendar se sodnik ali senat ukvarjata predvsem s tem, ali je obdolženi storil kaznivo dejanje, in ne z njegovo družbeno stigmo – ta mora ostati zunaj dvorane. To že samo po sebi zahteva posebno naravnanost in dojemanje, ki nujno odstopata od normalnosti vsakdanjega življenja posameznika. Če k temu dodamo nekakšno umetno ustvarjeno odmaknjenost, tvegamo še večjo oddaljenost od adresatov, v imenu katerih – ker gre za njihovo suverenost – pravzaprav odločamo. Zato mi je bližja rešitev, ki sojenja ne riše kot neki idealizirani proces, temveč ga poskuša približati razumevanju širše populacije. Da novinarji ne hodijo od Poncija do Pilata spraševat, kaj sodnik sploh sme reči, kar jih je pred kratkim zanimalo v neki moji zadevi ...
Če se vrnem na začetek: prostitucija je s sodbo Sodišča EU (C-268/99) priznana kot pridobitna dejavnost in ustrezno zaščitena, v Sloveniji je tudi dekriminalizirana, in če nam je všeč ali ne, s tem legalna. Če izrečemo na glas ali ne, v pravnem smislu to ničesar ne spremeni ... Ne spremeni niti »manjvredne kovine v zlato« ali obratno ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
