Takšne zadeve te kot starša vedno spravijo v zadrego. Pri metuljih in podobnih zadevah je zlahka pričakovati, da se lahko spravijo na varno v naravo, a pri ostalih zadevah je stvar nekoliko drugačna. Zahtevajo skrb in zavetje, hrano in tako naprej. Na Googlu se sicer hitro najdejo nasveti za vse možne reči, tudi to, a postavlja se vprašanje, kaj je v konkretnem primeru prav storiti. Pustiti naravi svojo pot ali poslušati notranji glas, ki pravi, da je treba pomagati šibkejšim. Dilema ni enostavna, pogled otroških oči, njihovo pričakovanje, da veš, kaj storiti, na eni strani in izkušnja krute realnosti in zavedanja o tem, da so določene stvari pač take, kot so, na drugi.
Poseganje v naravni tok stvari je vedno problematično. Če poslušam nasvete, ki jih dajejo strokovnjaki, je najbolje najdeno žival pustiti tam, kjer jo lahko mati najde, in čim manj posegati v dogajanje. Narava pač ima instrumentarij, ki se je oblikoval skozi milijone let, in tudi za take primere je rešitev mogoča. Še najbolje je, da poskušaš najti varno izhodišče in omogočiti, da se stvari rešijo na tak način.
Pravo na določen način deluje podobno. Človek je resda marsikaj naredil, spremenil in se skozi zgodovino odločil, da bo življenje živel tako, kot mu narekuje razum. Zato se zavedamo potreb po obvladovanju strasti, preprečevanju konfliktov, urejenosti za človeka nevarnih položajev in tako naprej. To je osnova kazenskega prava, obligacijskega prava in recimo prometnih pravil, če vsakemu naštetemu položaju pridamo ustrezno pravno panogo.
A v principu moramo srž človeškega življenja pustiti, da teče po svoji poti. Nihče si verjetno ne želi, da bi na primer vsakokratno romantično doživetje pravno formalizirali. Recimo poletno romanco, ko cvrčanje škržatov in vonj po morju pripeljeta dve osebi skupaj in se začno stvari odvijati, kot se pač po naravi stvari morajo … Bi pričakovali ali si želeli, da začneta ti osebi nemudoma pravno formalizirati svoje druženje? Recimo s podpisom pogodbe o delitvi stroškov skupnega doživljanja poletnega sobivanja (z 2. členom pogodbe se stranki zavežeta, da bosta večerjo plačali vsaka za sebe, po 3. členu stroške skupnega bivanja v apartmaju, šotoru v času intimnega druženja stranki krijeta solidarno itd. (civilisti naj mi nujno banaliziranje pogodbenih določb oprostijo)).
Verjetno ne, s tem bi vzeli iz človekovega življenja tisto nujno draž, ki ga dela tako lepega kot tudi žalostnega. Recimo, ko se pojavi postavni Luigi/Astrid in se dama/možakar odloči, da bo nadaljevanje poletja lepše v njegovi/njeni družbi. Osebke in spole seveda lahko dandanes poljubno zamenjamo. Kasneje, ko minejo leta, so lahko žalostna doživetja mogoče bolj vtisnjena v spomin kot tista, ki so se iztekla z držanjem rokic ob sončnem zahodu, takšno je pač življenje. Dajo ti pač neko življenjsko izkušnjo.
Kazenske razsežnosti puščam tukaj ob robu, ne nazadnje sem na dopustu. Ker tukaj so meje jasne in začrtane tako, da se nujno vključijo tretji – beri: organi pregona. Te meje se pač nikoli ne smejo prečkati.
Če pogledam še tretjo razsežnost – prometna pravila. Ker se v teh mesecih potikamo naokoli po morju s svojo več kot štirideset let staro Karpuzlo (sovražno-ljubeče ime za barko z registrskim imenom Carpe Diem), ne morem spregledati pomena, ki ga ima pravo v navtiki. Pravila srečevanja, recimo, upoštevanje prednosti jadrnic z razpetimi jadri, marsikaj je relativno jasno in nedvoumno napisano v pomorskih zakonikih in drugih predpisih. Letošnje leto je na Hrvaškem pokazalo, da se marsikaj od tega ne spoštuje, in posledice so bile tragične, bilo je tudi nekaj smrtnih žrtev. S tem se bodo spet ukvarjali organi pregona.
A popolnoma druga stvar je vezana na tisti del navtike, ki ne nazadnje ni omejen s pravnimi pravili – ali se boš odločil in tvegal pot ob vremenski napovedi, ki ni najbolj ugodna, ali boš raje, kot sam praviloma počnem zaradi ta mlajših, ostal na varnem privezu v marini. Ali boš, ker razumeš drugega, z motornim čolnom glisiral razumno oddaljen od jadrnice, ki se prebija v vetru in resnično ne potrebuje še vala, ki ga to povzroči, ali boš raje šel bližje, zato da posadka na jadrnici vidi, kaj si lahko privoščiš. Ta občutek imam pogosto, ko se mi mimo »pridrajsajo« kakšnih 10 metrov stran sredi Kvarnerskega zaliva, kar sicer ni nevarno, je pa neprijetno. Ali boš pomagal začetniku pri sidranju ali ga zgolj nadiral, da ti ne vrže sidra čez tvojega. Ali pa napeljal toliko verige po dnu, da se v tistem zalivu sploh nihče ne bo več mogel zasidrati. Situacij je vedno več, kot jih lahko pravo sploh zajame, so pač del nekega navtičnega bontona, in če smem reči, del tega načina preživljanja prostega časa.
Bi se dalo kaj od tega tudi pravno urediti? Seveda bi se, a kaj bi potem bila sploh draž in lepota tega? Določene stvari je treba pustiti s pravom pri miru. Prilagoditi se je pač treba potrebam trenutka in izhajati iz razumevanja drugih. Tega se s pravnimi pravili ne da v celoti urediti.
Kaj je bilo z lastovico z začetka te zgodbe? Po preučitvi nasvetov iz spleta smo jo nahranili s pretlačeno mačjo hrano (ne sprašujte me, od kod ta ideja, tako pač je) in jo, spet po nasvetu, pustili v drevesni duplji oljke. Zjutraj je več nismo našli. V mojem scenariju jo je našla mama in sta odleteli nazaj v gnezdo, a maček iz marine mi je malce sumljiv, nekako na ravni dokaznega standarda razlogov za sum. Naj ostane pri tem …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
