Nobena skrivnost ni, da je do te spremembe prišlo predvsem zaradi neuspešnega poskusa organizacije specializiranega oddelka v Ljubljani, ki naj bi nastal na »prostovoljni osnovi«, čeprav se v gradivu k spremembam zgoraj navedenih zakonov navaja kot razlog močno povečanje tovrstnih kaznivih dejanj. Po teh spremembah zakona se sodniki v te specializirane oddelke pač dodelijo in gre skorajda za to, čemur smo v starem režimu na Štajerskem rekli »prostovoljni mus«.
Predlagatelju in zakonodajalcu teh rešitev v bistvu ne moremo zameriti. Nesporno je namreč, da postajajo kazenski postopki na tem področju vedno bolj zapleteni, tako v strokovnem kot tudi v kvantitativnem smislu, tako glede fizičnega obsega zadev, kot tudi števila obdolženih. Sojenje v takih primerih pa je, kot sem to že večkrat navedel, posebna zgodba in zahteva poseben pristop.
Sam gledam na delo sodnikov v teh oddelkih, kot na eno izmed možnosti za strokovno napredovanje, kot na poseben strokovni izziv, ki bi, ob ustreznem pristopu resnično privedel do tega, da bodo v teh oddelkih delali tisti, ki jim gre sojenje zelo dobro od rok oz, bolje rečeno, ki jim je sojenje »pisano na kožo«.
Sedanja običajna kariera sodnika je namreč v določenem oziru takšna, da ga oddaljuje od sojenja v operativnem smislu. Sodnik recimo začne soditi na okrajnem sodišču, vodi glavne obravnave itd, po določenem času začne delovati kot predsednik senata na okrožnem sodišču in še vedno deluje na glavnih obravnavah, nato postane višji sodnik in kot zaključek in vrh kariere, nastopi delo kot vrhovni sodnik, kar seveda dosežejo le redki in strokovno podkovani posamezniki. Konkretni stik s strankami, namreč »glavna obravnava« praviloma preneha že na prvi stopnji, čeprav je vedno več primerov, ko se ta, vedno poudarjen osrednji in glavni del kazenskega postopka, lahko primeri tudi pred Višjim sodiščem. Resnici na ljubo, Višja sodišča to vedno pogosteje počnejo in imajo za to tudi dobre razloge.
Vendar, praviloma se na »instanci« problematika osredotoči na spis in se s tem delo sodnika, ki je prišel na Višje sodišče, tudi bistveno spremeni. Osebno mi je znano kar nekaj primerov, ko je ta sprememba bila takšna, da z njo sodniki niso bili zadovoljni ali pa ni bila potešena njihova želja po srži njihovega dela, in so se vrnili na okrožna ali celo okrajna sodišča, torej k konkretnemu sojenju.
Kar hočem povedati je, da takšno linearno napredovanje ni za vsakega, kar se v slovenski družbi pogosto pozablja. Kolikokrat se v kakšni »službi« zgodi, da napreduje odličen izvajalec nalog v vodilno osebo, pa se zanj izkaže, da temu ni kos, ker pač to preprosto ni zanj. Možni so tudi obratni primeri, ko nekdo, ki sicer ni kaj prida izvajalec nalog, vodstvene naloge opravlja izvrstno. Takšna je pač narava človeka, niso vsi za vse.
Če se vrnem na specializirane oddelke, ideja navsezadnje ni slaba, če bi le bila predstavljena in izvedena na tak način, da bo privedla do vključitve resnično izjemnih »operativcev« v to delo. Predstavljena predvsem, kot še ena možnost za napredovanje ob hkratnem ostajanju pri prvotnem interesu, torej konkretnem sojenju.
Trenutno pa je položaj takšen, da so ti sodniki dobili nekakšen »ne tič, ne miš« status, po katerem sodijo v njim dodeljenih zadevah iz »običajne« pristojnosti, nato pa se, v primeru, da pride do obtožbe, ki jo vloži Specializirani oddelek Vrhovnega tožilstva kot Superman v govorilnici, spremenijo v »super sodnike« in sodijo v tej zadevi. Skratka ob njihovem običajnem delu in zadevah ki so jim bile dodeljene, dobijo še te, ki zahtevajo poseben pristop. In da je zadeva še bolj zabavna, »privilegije«, torej posebno plačilo samo takrat, ko sodijo v teh zadevah.
Zadeva tako postane skorajda tragikomična in nikakor ne predstavlja možnosti strokovnega napredovanja, kot sem ga opisal zgoraj. Če vprašate mene, je denar, ki ga dobijo za to delo, absolutno premajhna vzpodbuda in resnično se sprašujem, kdaj bo nekdo že dojel, da denar ni vse. Kar ti sodniki potrebujejo je namreč najbolj dragocena stvar – to je čas. Čas pa bi dobili s tem, ko bi se takšnim sodnikom dodelil strokovni sodelavec, ko bi se jim odvzelo vse druge zadeve in se jih razbremenilo nepotrebne in nadležne logistike, tako da bi se lahko posvetili dejansko in samo konkretnemu sojenju in pripravi nanj. Prepričan sem, da bi na tak način ti oddelki delovali učinkoviteje, sodniki pa videli delo v teh oddelkih, kot resnični strokovni izziv in napredovanje, kot bi rekli, na »operativni« ravni..
Moje mnenje je, da sedanja rešitev izvira iz prepričanja, da bo teh zadev, torej obtožnic specializiranega oddelka Vrhovnega tožilstva na začetku premalo, da bi zaradi njih na sodiščih iz običajnega delovnega procesa izločili sodnike specializiranih oddelkov. Gotovo gre za razmišljanje, ki ima svojo težo, a bi se dalo zadevo rešiti tudi na drugačen način, recimo z predodelitvijo zadev, ki izpolnjujejo določene strokovno podane kriterije, ki zadevo napravijo zahtevno ali pa recimo z višino zagrožene kazni in delom v velikih senatih. Možnosti je gotovo več.
Prepričan sem, da bi se našel marsikateri izvrsten sodnik, ki bi zamenjal 100 »rutinskih spisov« za 10 takšnih, ki zahtevajo resnično ogromno dela, če bi imel ta »luksuz«, da se ukvarja samo z njimi in bi to tudi štel za strokovno napredovanje. Če bom osebno kdaj dosegel takšen visok strokovni nivo in če se bo zagotovilo zgoraj navedene možnosti za neovirano delo, se prijavim brez kakršnegakoli posebnega razmisleka.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
