Nobena skrivnost oz. dokaj očitno je, da smo se zato z “organiziranim kriminalom” – se pravi neke vrste "gospodarskimi družbami" ali celo “multinacionalkami” podzemlja, resnično soočili šele v okoliščinah samostojne demokratične države. Šele po tem, ko je bil opravljen »prenos« družbene lastnine v bolj ali manj zasebne lastniške strukture, pa smo lahko, z zamikom desetletja ali več, bolj javno soočeni tudi z »greznico«, ki bi jo lahko imenovali tudi kriminal »belih ovratnikov« na slovenski način.
Svojevrstno prebujenje na tem področju še vedno traja, sovpada pa tudi z nadaljnjo negativno genezo ostalega sveta, tako da je izhodiščni zaostanek pravzaprav dvojen. Humorno bi lahko predstavil to tako, da sem lahko v osemdesetih tudi s službeno »stoenko« državljane SFRJ zaradi kršitev cestno prometnih predpisov uspešno preganjal, medtem ko je žandar v Avstriji potreboval že boljše vozilo, sedaj pa z običajnimi vozili nobeden od naju ne bi mogel dohiteti kakšnega avtomobila, ki si ga lahko omisli primerno premožen državljan EU.
Nič čudnega zato ni, da se je tudi na področju kazenskega postopka, od osamosvojitve oblikovalo posege, ki naj bi dosegli večje učinke pri pregonu zahtevnejših oblik kaznivih dejanj, ki so, kot temu pravimo »kataloško opredeljena« v Zakonu o kazenskem postopku. Še več, praktično vse spremembe Zakona o kazenskem postopku v tem času so prinesle takšno ali drugačno dopolnitev teh posegov.
Že vezanost teh postopkov na samo določena kazniva dejanja pomeni, da so ti posegi svojevrstna izjema in da jih je potrebno, kot vse izjeme v pravu, razumeti in razlagati restriktivno - exceptiones non sunt extendendae - kot pravi latinski rek. Tudi iz zahtev Zakona o kazenskem postopku to izrecno izhaja, saj le-ta nalaga, da se takšni posegi odobrijo takrat, ko »je mogoče utemeljeno sklepati, da policisti z drugimi ukrepi tega dejanja ne morejo odkriti, preprečiti ali dokazati oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami« (1.odst. 149.a člena ZKP).
Ta dvojna vezanost na kazniva dejanja, ki so posebej opredeljena, kot tudi vsebinska vezanost ukrepov kot »skrajnega sredstva«, ob dejstvu, da posegi sami po sebi predstavljajo omejevanje ustavnih pravic, pa s seboj povleče številne posledice, ki jih praviloma javnost, verjetno prav zaradi ostalin starega razumevanja države, še ne zna sprejeti.
Da je pri teh postopkih potreben na ravni konkretnega primera poseben napor izvira, kot pri vsaki novi stvari, iz nujne abstraktnosti opredelitve v zakonu in seveda številnih konkretnih situacij, ki se lahko pojavijo. Če pri tem upoštevamo še nujni zaostanek sodne prakse najvišjih sodišč, ki v odločitvah natančneje opredelijo meje in kriterije za obravnavo teh postopkov, je jasno, da odločitve nikakor niso samoumevne. Ko se tako včasih izločijo dokazi, za katere sodišče oceni, da kriteriji niso ustrezno spoštovani, pride do prav zanimivih (praviloma kritičnih) odzivov. Redkeje pa takrat, ko sicer suspektni dokazi ostanejo "v spisu".
Sodnik Benjamin Cardozo je v primeru Mapp v. Ohio izrekel znameniti stavek: “The criminal is to go free because the constable has blundered.” (opozarjam, da gre za moj prevod: "Zločinec je prost, ker ga je policist polomil") in kot povsod, tudi tam in takrat ta jasna trditev ni naletela na odobravanje. Seveda je ni potrebno razumeti kot očitek zavestne napake ali omalovaževanja policijskega dela. Gre preprosto za to, da je pri presojanju teh zadev in postopkov potrebno imeti pred očmi, da se gibljemo na tanki liniji med tem, kar je državni oblasti do posameznika še mogoče dovoliti in tistim, ki si tega posameznika podredi ali ga celo zanika. V kakšnem primeru se lahko, tudi z vsemi dobrimi nameni to linijo, tudi prečka.
Šele pred kratkim sem našel resnejše in kritične odzive (če izključim pozive informacijske pooblaščenke) ob spoznanju, da se izvajajo podobni prikriti ukrepi zoper nekega osumljenca. Če bi bil ciničen, bi rekel, da se s tem počasi pojavlja tudi zavest, kaj lahko ti ukrepi pomenijo v odnosu do posameznika. Na žalost pa je spet šlo za slovensko izpeljanko reka Quod licet Iovi non licet bovi (Kar je dovoljeno Jupitru ni dovoljeno volu). A vseeno, mogoče ta prva lastovka prinese tudi pomlad, beri zavedanje o tem, kaj ti ukrepi po svoji vsebini so in da je potrebno pri njih spoštovati strožja pravila. In seveda, vsakega obravnavati z enakim vatlom.
Pravo in tudi sodniške odločitve, kot njegov del, pač niso tukaj zato, da bi bili všečni, je iskanje sorazmernosti in enakosti, v časovno širših okvirih neke družbe. Tega iskanja pa ni nikoli resnično konec.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
