Sovraštvo je »močno čustvo nenaklonjenosti, odpora do koga, navadno združeno z željo škodovati mu«, kot pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Čustveno obarvane javne debate pa seveda niso to, kar katerakoli družba na tem svetu potrebuje, še več, prav čustva morajo biti v odnosih tista, ki jih preplasti človekova sposobnost racionalne refleksije. Čustvo je namreč odnos do okolja, ki ga človek dojema ali živi predvsem v svoji naravni samobitnosti, kot samo posamezniku lasten duševni proces, katerega nastanka in poteka ne moremo v celoti predvideti in kar je še huje, nadzorovati.
Za sovraštvo pravijo, da ima največ podlage v nečem, kar je v našem razvoju predstavljalo pomemben element preživetja – v strahu, samoohranitvenem nagonu. Sovraštvo torej ni in ne more biti nekaj, kar izvira iz moči posameznika, temveč iz nasprotja moči – nemoči. Moč ne more generirati sovraštva oz. tega čustva ne potrebuje, o čemer je lepo priliko podal Friedrich Nietzsche v Genealogiji morale: »Lev ne ubija antilope iz sovraštva« .
Vprašanje je torej, ali je mogoče sovraštvo, kot iracionalen proces, ki ima nepredvidljive posledice, nadomestiti, ali bolje povedano, izriniti, z ustvarjanjem tistega, kar uničuje strah, na katerem, kot sem že povedal, temelji sovraštvo, torej z ustvarjanjem moči in zavedanja posameznika o njej?
Zgodovina nam je na to že zdavnaj odgovorila. Moč posameznika, kot bitja, izpostavljenega nevarnostim za preživetje, ustvarja njegova skupnost - družba in družba je močna predvsem zaradi mreže povezanosti, ki družbo tvorijo. Kot pravi Ezop v svoji basni (in kasneje povzemajo mnogi drugi): »Združeni bomo obstali, vsak zase pademo« Demokracija, pa čeprav se to besedo v zadnjem času zlorablja do nezavesti, kot »vladavina vladanih«, naj bi v svoji zasnovi krepila prav to skupnostno moč, v kateri je priznan vsak posameznik kot enak in v tem smislu pomemben člen verige, ki si šibkega člena enostavno ne more privoščiti.
Vsaka delitev in razslojevanje tako povezane družbe ima točko, na kateri razdeljenost uniči moč, in kjer raznovrstnost posameznikov, ki sestavljajo družbo, ni več prednost, temveč slabost. Pogosto je takšna delitev rezultat zunanjega dejavnika in tudi tukaj zgodovina ponuja več kot preveč naukov - od Grčije, do razdvojenosti britanskih in germanskih plemen, ki so jih Rimljani uspešno spravili ob skupno moč, do shizme pa vse do novejše zgodovine. Vse že stokrat, ne, tisočkrat videno - »Divide et impera« - »(raz)deli in vladaj«.
Vzroke strahu v današnji družbi poznamo; predvsem negotovost v ekonomskem okolju, ki vsakega postavlja pred vprašanje, ali bo družba kot taka omogočila njegovo spodobno preživetje, dostojanstveno starost, oporo v morebitni bolezni. Hkrati je upadlo zaupanje v institucije, ki v družbi jamčijo stabilnost in s tem varnost.
Ta strah v zadnjih letih narašča in ljudje iščejo krivce – priseljence, »komuniste«, »domobrance«, homoseksualce, muslimane ali rimokatoliško cerkev – vse, ki na tak ali drugačen način predstavljajo tisto, kar bi omogočilo prepoznavo nevarnosti in ustrezno reakcijo nanjo. Na kratko: doživetje strahu - iskanje in »prepoznava« sovražnika – njegovo uničenje = preživetje. Če vem, kdo je moj sovražnik, če prepoznam nevarnost, bom lahko nanjo odreagiral.
Vprašanje torej ni, ali se na strah smemo odzvati s sovraštvom. Ta odziv je za človeka, ki neprestano išče odgovore, pravzaprav nujen. Vprašanje je, ali in v kakšni meri smemo dajati sovraštvu legitimnost v javni razpravi?
Če mene vprašate - nikakršne!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
