Moram priznati, da sem glede prihajajočega referenduma, milo rečeno, malce v dilemi. Najprej, vprašanje zavrniti novelo > Zakona o vodah ali jo dopustiti, tako se zdi, ni vprašanje, na katerega bi lahko odgovarjali na preprost način, ki je značilnost referenduma. Da ali ne, preprosto ni odgovor na relativno kompleksno problematiko, ki jo odpirajo te zakonske spremembe.
To mi kaže že razprava na družabnih omrežjih, kjer nekateri iz mojega kroga odkrito priznavajo, da pravzaprav ne vedo, kaj je narobe in zakaj pravzaprav gre. Odločitev pa je v obliki, ki bo predmet prihajajočega referenduma prav v enoznačni zavrnitvi nekega zakona, kot bi rekli Nemci „ohne wenn und aber“. Ob nerazumevanju osnovne problematike pravne ureditve, je takšna odločitev torej bolj stvar emocionalnega razpoloženja in seveda, kar je jasno vsakomur, bolj izraz strinjanja oz. nestrinjanja z oblastnimi odločitvami oz. izražanje podpore ali zavračanje trenutne oblasti.
Glavni problem, ki ga izpostavljajo zagovorniki zavrnitve sprememb Zakona o vodah naj bi bila povečana možnost gradnje in posegov v priobalna zemljišča in s tem potencialno ogrožanje vodnih virov. Varovalke, ki naj bi preprečevale nastanek škode, naj bi bile predvsem stroka, nadzor in inšpekcije.
Glede prvega, torej gradenj in posegov v vodna in priobalna zemljišča imam nekaj zadržkov. Namreč, sam sem velik ljubitelj plovil in njihove rabe. Živim prav na vodovarstvenem območju, v prostem času pa, če že ne popravljam ali obnavljam moje jadrnice, izdelujem kanuje in si občasno uspem privoščiti kakšno plovbo po res prekrasni Ljubljanici. To strast si verjetno delim z mnogimi drugimi, saj je lani uvedena izposoja kanujev in supov na Vrhniki, vsaj kolikor sem slišal, naletela na relativno veliko povpraševanje. Čudim se temu seveda ne.
Pri tem pa sem vedno pogrešal določeno potrebno infrastrukturo. Obale tolmuna, ki ga uporabljam za splovitev kanuja, so takšne, da bi potrebovale nek načrten poseg. Očitno je, da so tako sedaj, kot tudi v preteklosti, ljudje poskušali zgraditi neke vrste pomole, na kar kažejo ostanki gradbenih odrov, različnih brvi in podobno. Opaziti je tudi čolne v takšnem ali drugačnem stanju, ki so neurejeno razmetani po obali. Podobno je opaziti tudi nizvodno, vse do Špice v Ljubljani. Celotno relacijo sem namreč tako preveslal, kot tudi preplul z različnimi plovili. Takšno stanje je nenazadnje mogoče videti tudi na morski obali, tam kjer ni ravno zgrajenih marin in podobnih objektov. Kanal Sv. Jerneja, ki so ga začeli urejati pred kratkim je „lep“ primer takšnih posegov v javno dobro, kjer so pomoli vzniknili na vsakem metru in očitno brez načrtovanja. Vsak, ki je imel možnost se je na tem „javnem dobru“ pač po slovensko „znašel“.
To se pravzaprav navezuje na drugi problemski sklop in sicer varovalke, ki naj bi pretirane posege preprečile. Mislim, da je dr. Toman v intervjuju za Mladino najbolj jasno povedal, kakšna je vsebina zadržka. Rekel je, da inšpekcija ne more biti varovalka in nadaljeval: „Težav je več, od poznanstev do nekorektnega opravljanja nalog. Tudi v tem segmentu je velika težava neznanje, hkrati pa se inšpekcije praviloma napovejo in nadzorovani se nanje pripravijo.“ Razen tega je opozoril na problem pristojnosti med npr. kmetijskim in okoljskimi inšpekcijami. Na tem mestu se ne mislim spuščati v to, ali pristojne inšpekcije svoje delo opravljajo v redu ali ne. Kot tudi ne, če svoje delo uspešno opravljajo drugi nadzorni organi ali ne. Ostal bom pri floskuli, da večina svoje delo opravlja vestno in pošteno.
Gre v bistvu za širšo problematiko, za katero se mi zdi, da je povezana s splošnim slovenskim dojemanjem državne oblasti. Ta je v naši folklori tako ali tako kategorija, ki obstaja nekje zunaj nas, tam zgoraj in se ji je najbolje izogibati ali pa celo prenašati okoli (to se sploh zdi del nacionalne psihologije). Od plačila davkov do spoštovanja takšnih ali drugačnih predpisov, vse je bolj iskanje tega, kako nekako najti „luknjo“ ali nek obvod, ki bi nadležnosti, ki izvirajo iz prisilnih ureditev, odstranil. Nenazadnje je celo splošni pogled na pravno znanost in učenje prava takšen, da se pravniki učijo predvsem iskati „luknje v zakonu“ in da je uspešen npr. odvetnik tisti, ki mu to najbolj uspeva.
Na žalost je s tem povezano tudi videnje demokratične ureditve. Mogoče sem glede tega pesimističen, a zdi se, da tako na lokalni, kot na državni ravni vedno poteka igra nulte sume, po kateri nekdo pač zmaga in drugi izgubi. Enostavno povedano, ko pridejo „naši“ na oblast, se vse spreminja s ciljem, da tokrat „naši“ uživajo blagodati in slasti oblasti, ki so jo do takrat uživali „vaši“ ali „drugi“, kdorkoli že to je. Iskanje skupne koristi vseh ali vsaj kompromisov, se zdi bolj slabost kot vrlina. Sam recimo ne bom nikoli razumel potez oblastnikov, ki različne institucije, katerih konsistentnost in trajnost bi morala biti samoumevna, zreducirajo na avtobusno postajo, kjer se ob vsaki rotaciji zamenjajo ključni ljudje, ne glede na njihov pomen, uspešnost in/ali korist. Kot, da bi se pozabilo, da, če bodo te menjave olajšane, bodo tudi sami zlahka odleteli. Ali če se dopušča, da se prikroji ustanove vsakokratnim oblastnikom, tako, da se zmanjša njihova transparentnost, pristojnost in recimo odgovornost. Kako se ne razume, da bo to isto teplo prav te, ki takšne poteze potegnejo. Da vse to v končni posledici povzroči nezaupanje v „nadzorne organe“, me zato niti malo ne čudi. Dokazov je namreč vse preveč, spomnimo se samo zadnjih dogajanj v zvezi z komunalnim blatom. Zadržke, ki spremljajo zakon postavljen na referendumski preizkus, torej razumem.
Glede objektov ob obalah vem, da se da tudi drugače. Če ne drugače, ker se občasno peljem po ribiškem kanalu v Tržiču (Italija). Nabrežina je urejena, zgrajeni enaki in tipski pomoli, skupaj z zelenicami za njimi, kjer je možno imeti (glede na to kar vidim) tudi kak piknik. Enake zadeve sem gledal tudi v sosednji Avstriji, kjer so obale vseh večjih „šodrjam“ (jezer v popuščenih gramoznicah) delno naseljene, a je hkrati tudi del urejen tako, da je javno dostopen in namenjen rekreaciji. Lično, in vsaj zdi se okoljsko ustrezno. Vem, da obstaja projekt plovne ureditve Ljubljanice, ki tudi predvideva, vsaj meni, estetsko in okolju prijazno ureditev. Sam bi si njegovo uresničitev na eni strani želel, a sem po drugi strani spet seznanjen s psihologijo lokalnih oblastnikov. In slednja me plaši.
Ne bom delal reklame ne za DA in ne za NE. In tudi izdal, kako bom glasoval sam. A mogoče je ta referendum resnično bolj kot prejšnji - ker se tiče neke resnično skupne dobrine - razlog, da se prebivalstvo Slovenije zamisli nad tem, kam smo to državo pripeljali in kaj bo potrebno v odnosu do nje in oblasti spremeniti.
Ker enkrat bo potrebno vendarle spoznati, da, kot pravijo Nemci, vsi sedimo v istem čolnu ("Wir sitzen alle in einem Boot" ). In ta izrek ima ob tem referendumu prav poseben zven.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
