30. junija je na Filipinih kot šestnajsti predsednik svojo funkcijo nastopil Rodrigo Duterte, pravnik (sic) in politik. Prijel se ga je nadimek “Kaznovalec” (The Punisher) in v svoji kampanji se je v odkrito hvalil, da lastnoročno pobija kriminalce in tako pogosto, da natančno niti ne ve njihovega števila. Njegova hvala ni bila nekaj, kar bi bilo zgolj hvalisanje, temveč resnični rezultat sodelovanja v t.i. Vigilantski skupini po imenu Vod smrti Davao (Davao Death Squad). Osrednja tema njegove kampanje je bila učinkovita borba proti drogam in takoj po nastopu funkcije se je ta borba začela kazati na tak način, da v zvezi z delovanjem policije na Filipinih dnevno umre okoli 36 ljudi, večino pri izvajanju svojih aktivnostih ustrelijo policisti, katerim naj bi sam Duterte zagotovil, da jih zaradi tega ne bo nihče preganjal. Kot posledica tega in da bi se izognili pokolu se je policiji predalo 700.000 ljudi – od uživalcev do preprodajalcev drog – kar je poglavitni razlog, zakaj družbena omrežja ocenjujejo celotno zadevo predvsem kot učinkovito sredstvo za boj proti preprodajalcem mamil.
Skorajda pričakovano in v zadnjem času mnogokrat videno so bili kot preprodajalci in sodelavci organiziranega kriminala kmalu označeni številni politični nasprotniki in v zvezi s tem napovedano masivno odpuščanje javnih uslužbencev, ki bo zajelo več tisoč zaposlenih.
Zgodba iz Filipinov me je pritegnila zato, ker je neposredno povezana s kriminalom, kot pojavom, ki ga vsaka družba obvladuje s kazenskim pravom. Očitno je, da ga prebivalci Filipinov ocenjujejo kot dovolj resen pojav, da izvolijo politika, katerega osrednja tema so prav drastični in samovoljni posegi na tem področju. A če lahko ob tem še razmišljamo na način, da je takšna politika mogoča zgolj v okviru neke eksotične azijske miselnosti, si moramo vendarle priznati, da tudi v Evropi, vsekakor pa na njenem obrobju ni daleč čas, ko bodo podobne ideje dobile domovinsko pravico. Turčija je v tem smislu zelo podoben primer, le da je tam razlog ponesrečen državni udar – poteka resna javna razprava o ponovni uvedbi smrtne kazni, četudi bi to pomenilo resne probleme za vključitev v evropske integracije. Ob tem se seveda ne morem upreti razmišljanju da prav v teh dveh državah (še zlasti v Turčiji) zadeve potekajo na tak način, kot jih v svoji Doktrini šoka opisuje Naomi Klein – izkoriščanje izrednih okoliščin za uvedbo instrumentov, ki jih normalna, mirna demokratična razprava nikoli ne bo dopustila – zlasti Turčija je skoraj farsični primer takšnega scenarija.
Ob tem se kaj hitro uvidi (in ta misel nikakor ni niti nova niti moja), da je mogoče vsak družbeni pojav, ki ima določeno reakcijo v prebivalstvu pretirano kriminalizirati, vzpodbujati njegovo negativno percepcijo in nato izkoristiti družbeno reakcijo za spremembe, ki jih sicer ne bi bilo mogoče doseči v umirjenem družbenem okolju in razpravi. Bolj moteče je, da se pri tem računa na večinsko površnost pri razumevanju družbenih pojavov, včasih pa je prav očitno, da se pri tem uporablja lažne ali vsaj prilagojene podatke. Čeprav si bom verjetno s tem nakopal spet kako »poduhovljeno« elektronsko pismo, me občasno takšne zadeve kar iritirajo. Prav komično se mi je zdelo, ko se je kot prvi ukrep pri terorističnih napadih v Franciji navedlo poostreno kontrolo na meji in nad migracijami. In to po tem, ko se je ugotovilo, da so vsa dejanja storili ljudje, ki živijo znotraj države oz. celo lastni državljani in bi bil bistveno bolj primeren kakšen drug ukrep (recimo ustreznejši ustroj in delovanje policije na lokalni ravni). A takšna novica bolje deluje – omogoča nacionalno koherenco »nas« proti »drugim« in ljudje to lažje razumejo. Ljudje pač potrebujejo nek razlog, da verjamejo v inherentno dobroto svojega naroda, družine in nenazadnje samega sebe. Za zlo so vedno krivi »oni drugi«. Vigilanstvo je pogosto posledica vzpodbujanja takšne slike – na primeru Filipinov vidimo, kakšen je lahko končni rezultat – da se vigilanstvo spremeni v (pol)uradno državno politiko in postane celo družbeno sprejemljiv pojav.
Čeprav nisem ravno njegov fan, pa moram reči, da me je pred nedavnim izrečena misel Slavoja Žižka kar našla – opozarja, da razpada tisto ozadje nenapisanih pravil družbenega življenja, ki ga imenujemo dostojnost in posledično se lahko v javni debati danes brez negativnih posledic govori o določeni temi, za kar bi družba govorca v preteklem času kaznovala z izključitvijo iz družbene debate. Pri tem posebej izpostavlja mučenje, ki je zaradi terorističnih napadov postala sprejemljiva tema za pogovor in celo postavljanje vprašanj o njegovi primernosti. Da je nekoč to temo spremljalo vsaj določeno nelagodje, ki kaže na obstoj te dostojnosti - mi je dokazal nek ameriški profesor prava, ki je nekje okli leta 2002 predlagal, da bi bila pri osumljenih terorizma dopustna uporaba sterilnih igel, ki bi jih zabadali zasliševancu pod noht. Prav poudarjanje sterilnosti igle mi je namreč kazalo na to, da navedeni gospod bije notranjo bitko z lastno moralno reakcijo. Danes po mojem takšnih zadržkov ne najdemo več. Podobno bi danes v Evropi verjetno zavrnili kot politično kredibilnega kandidata osebo, ki bi se javno hvalila, koliko nasprotnikov je osebno pobila (pa čeprav v kakšni »pravični« vojni ali obračunu). Ne glede na vse, elementarna dostojnost preprečuje, da bi takšno hvalisanje sprejeli kot etično sprejemljivo. Zaenkrat. A ko smo duha izpustili iz steklenice, se ga ne da kar tako spraviti nazaj. Dogajanje, ki se ekscesno pokaže na Filipinih bi lahko bila samo preteča dogajanju v Evropi - drugod lahko to že opazujemo.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
