Materialna sestavina prisile je v končni fazi neko zlo, ki ga država kot nosilec monopola fizičnega prisiljevanja, povzroči tistemu, ki je pravna pravila kršil. Kaj je torej zlo, ki se pojavlja kot sestavni del prisile.
Zlo je po SSKJ "nekaj, kar je v nasprotju z dobrim, kar prinaša veliko trpljenje, velike težave." Sam prava ne razumem kot nekaj, kar je namenjeno predvsem prisilnemu urejanju družbenih razmerij, ravno obratno, menim, da primarno, zlasti v moderni družbi, služi koordinaciji delovanja sicer avtonomnih posameznikov v življenjski skupnosti. Zakaj se torej vendarle pojavlja potreba po tem, da se določena ravnanja kaznujejo z uporabo prisile in še več, z uporabo zla, kot njene materialne sestavine?
Michel Foucault pravi:
"V imenu zločina ali prekrška se vedno presoja o pravnih predmetih, ki jih definira Zakonik, toda istočasno se presoja o strasteh, instinktih, anomalijah, slabostih, neprilagojenosti, vplivu okolja ali dednosti; kaznujejo se agresije, skozi njih pa tudi agresivnost; posilstva, a istočasno tudi perverzije; umori, ki prav tako predstavljajo nagone in želje." (*1)
Zlo, ki naj prizadene tistega, ki je kršil pravila, je torej tesno povezano z okarakteriziranjem kršilca. Zaradi njegovega nespoštovanja pravil ga spoznamo kot "slabo" osebo, agresivneža, perverzneža itd. V svoji skrajni obliki je zlo, ki nastopa v prisili, odziv na zlo, ki ga je povzročil naslovljenec pravila.
Ker nastopa kršilec v tem smislu kot odtujen pripadnik družbe, ki jo vežejo ta pravila, je zlo, s katerim se na njega vpliva, samo poskus družbe, da se ga prisili v spoštovanje pravila. Pri tem je stopnja zla toliko večja, kolikor je kršitev pravil bolj groba ali bolje rečeno, pomembnejše kot je mesto oz. pomen pravila, težje je zlo, s katerim se kršilcu grozi.
Teža zla, ki prizadene kršilca, je v veliki meri odvisna tudi od našega nerazumevanja ravnanja. To nerazumevanje lahko ima dve razsežnosti, od katerih se ena tiče samih motivov kršilca, druga pa oddaljenosti med izvorom moči in (ne)ubogljivim naslovljencem pravila. V obeh primerih je reakcija na kršitev izraz nemoči, da bi se kako drugače vplivalo na neubogljivega člana družbe.
V tem smislu je mogoče pritrditi mnenju, da je pravo v tej funkciji izrazito heteronomno - odtujeno, in zato tudi iracionalno toliko, kolikor se upira razumskemu procesu iskanja in utemeljevanju pravnih rešitev. Zato ni slučajno, da je bil osrednji moment kazenskega prava zgodovinsko v veliki meri povezan s priznanjem storilca, da je kršil pravno pravilo, bodisi v smislu dokaza (confessio regina probationis est) ali kot olajševalna okoliščina.
To priznanje na globlji psihološki ravni pomeni predvsem potrditev tistemu, ki je pravilo postavil, da je kršitev sprejeta tudi pri tistem, ki je pravilo kršil. Ali bolje rečeno, priznanje je potrditev kršitelja, da je dejansko ravnal nerazumno, da se zaveda svoje „neprilagojenosti". Zlasti v primerih, ko so nam notranji nagibi delovanja v tej meri nedostopni, je da je takšno priznanje bolj satisfakcija tistemu, ki pravilo postavlja.
Miselnost teroristov in njihove motive je v kontekstu navidezne racionalne ureditve zahodne družbe nemogoče razumeti, zato je potreba po njihovem priznanju (odtod razlogi za Guantanamo in mučenje) oz. potrditev njihove "neprilagojenosti" toliko bolj potrebna. Takšne izkušnje imamo tudi pri reakciji na posebno grozovita dejanja ali dejanja, katerih motivi so za povprečnega človeka izrazito nespoznavni, npr. pri spolni zlorabi otrok ali grozovitih umorih.
Na drugi strani lahko rečemo, da je stopnja zla višja, kadar je nosilec moči bolj oddaljen od adresata pravila. Tako je strogost kazni (kot skrajne oblike prisiljevanja) v avtoritarnih režimih največja. V tem primeru gre bolj za uporabo zla kot instrumenta vplivanja na ostale adresate pravil. Javne eksekucije, javni prikaz sile, se zde najprimernejši način, da se doseže delovanje v skladu s pravili, in prikaže moč tistega, ki slednja postavlja.
Foucault poudarja, da se te zunanje manifestacije skozi zgodovino počasi umikajo, saj lahko rečemo, da postane ta manifestacija tudi zrcalo družbe, ki jo izvaja, skratka, spremeni se iz moči v jasno manifestacijo nemoči. Bolj kot je povezava osnove in izvora moči trdna, bolj se izogibamo tej zrcalni sliki, bolj se, kot pravi Foucault, nasilje umika za obzidja zaporov.
Iz navedenega je možno skleniti, da je zlo kot materialna sestavina prisile, odvisno od stopnje v kateri se nahaja družba glede razumevanja procesov znotraj nje in človeka samega in na drugi strani, razmerja ter vpliva med nosilcem moči in adresatov pravil.
Če to vse prenesemo v slovensko sedanjost, kjer se uvajajo vedno strožje kazni za kazniva dejanja (dosmrtni zapor) ali prekrške (sedanje spremembe ZVCP) lahko ugotovimo, da se nismo dovolj posvetili razlogom, zakaj do določenih "deviantnih" ravnanj prihaja in odpravi teh vzrokov, pa čeprav so frustracije ljudi tako očitne, da bi jih spregledal samo slepec. In tako država/oblast s predpisovanjem vedno strožjih kazni samo kaže svojo nemoč, s tem pa tudi oddaljenost od tistih, ki jo tvorijo - njenih prebivalcev.
(*1) Foucault, Michel, Nadzor i kazna, Rađanje zatvora, Informator, Zagreb 1994, str. 17
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
