Verjetno si je do tega vsakdo izoblikoval svoj pristop – bolj introvertiranim ustreza, da se z vprašanji, ki se jim postavljajo, spopadejo sami in v izolaciji, tisti, ki s(m)o bolj ekstrovertirani, pa poskušamo vsaj začetne odgovore dobiti v komunikaciji s svojimi poklicnimi kolegi. A kakršnokoli pot že ubereš, na koncu moraš dileme vedno razrešiti sam. Imam srečo, da sem v delovnem okolju obkrožen z ljudmi, ki so resnično zelo motivirani in pripravljeni za razpravo, da ne govorim o njihovih izkušnjah, ki jih je ogromno. Prednost tega poklica je tudi, da vsaj praviloma ni mogoče napredovanje na račun drugih, ker si sam odgovoren za zadeve, ki jih imaš v delu. To pa omogoča iskreno debato.
A naj se vrnem na začetek. Če poenostavim, sem se v zadnjem času moral ukvarjati z vprašanji, ki zadevajo osebnosti obdolženih, in z vprašanjem pomena prihodnosti oziroma predvidevanja o prihodnjih ravnanjih. Ta vprašanja so pri kazenskem pravu vedno mejna, in ko se malce bolj spustiš v raziskovanje, ugotoviš, kako zapleteno je lahko življenje s svojimi pravnimi posledicami.
Pri kaznivih dejanjih, ki zahtevajo poseben odnos storilca do kaznivega dejanja, predvsem pri tistih, kjer se upoštevajo njegovi motivi, imajo povsod precejšnje težave, ko je treba to upoštevati v praksi. Motivi oziroma nagibi so namreč v pravu praviloma izrinjeni iz obravnave. Ker niso popolnoma prepoznavni navzven, jih pravo ne upošteva neposredno, saj se vedno izmikajo transparentnosti obravnave. Motivi so po svojem bistvu namreč izključno subjektiven, psihološki pojav, ki je vezan na osebnost in tako tudi skriven, oseben. Občasno pa pridejo v ospredje. Ljudem se navadno ni treba ukvarjati s tem, kaj recimo pomeni in kakšna je vsebina pojma »nizkoten nagib« – to je stvar proste, svobodne, z ničimer vezane presoje človeka kot moralnega bitja. V kazenskem pravu, kadar se recimo obdolženemu očita, da je storil kaznivo dejanje umora iz nizkotnih nagibov, pa je ključno prav vprašanje, kakšna je emanacija tega, kar zakon označuje z nizkotnim nagibom – po domače povedano, kako se nam nizkotnost kaže na ravni realnega dogajanja (in kako to sploh artikulirati oziroma pojasniti). Sploh pri umoru, ki je pri nas vezan na precej takšnih pojmov, ki v praksi še niso čisto konkretizirani, je zanimivo opazovati, kako se pravna praksa in teorija povsod srečujeta s to osnovno težavo, ki izvira iz povezovanja objektivnega in subjektivnega v pravu oziroma iz povezovanja na zunaj zaznavnih dejanj in dogajanj, ki se vežejo na naše dojemanje zunanjega sveta.
Tudi v Nemčiji poteka razprava o tem in vidimo, da se tudi tam borijo z duhovi, ki jih prinaša recimo pojem »nizkoten nagib«. Njihov poskus definicije se glasi (prevajam ga seveda z zadržkom), da »gre za ravnanja, ki jih je na lestvici moralnih ocen mogoče uvrstiti na najnižjo raven, ki so pogojena z brezobzirno sebičnostjo in zato posebej zavržna« (sodba Zveznega sodišča Nemčije 1 StR 272/52 z dne 25. julija 1952). A taka definicija je problematična že zaradi tega, kot opozarjajo nekateri, ker se moralnost veže na specifično kulturno okolje, v multikulturnem okolju pa je takšno zasnovo zelo težko ali celo nemogoče vzdrževati. Po mnenju enega izmed avtorjev (sodnika Zveznega sodišča Thomasa Fischerja) je to celo najbolj beden, neverodostojen, raztegljiv in prav zaradi tega nevzdržen motiv, ker omogoča različne konkretizacije tako v času kot prostoru. Za tiste, ki moramo o tem odločati v praksi, gotovo razumljivo stališče.
Enako velja za drug segment, ki prav zaradi svoje rahle povezave s siceršnjimi načeli prava, še zlasti kazenskega, vedno pomeni težave in zahteva nove odgovore. Kazensko pravo se praviloma, in to bolj kot druge pravne panoge, ukvarja s preteklimi dejanji – raziskuje za nazaj. Skoraj vse v kazenskem postopku je namenjeno temu in tako naravnano. Zato so odstopanja tam, kjer Zakon o kazenskem postopku poseže v možno bodoče dogajanje, toliko bolj zaznavna. Tako ne preseneča, da je sodba Ustavnega sodišča (Up-495/16 in Up-540/16 z dne 13. 7. 2016) o priporu, odrejenem (in podaljševanem) iz tako imenovanega razloga ponovitvene nevarnosti, sprožila zelo kritičen odziv in debato; nekateri predlagajo celo opustitev te vrste pripora. Če pogledamo literaturo, vidimo, da je to področje zaradi kazenskopravnih postulatov že ab ovo spolzek teren. Tako je glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v knjigi Ustavno kazensko procesno pravo zapisano tudi, da gre »za izrazito zanikanje domneve nedolžnosti … S tem pripornim razlogom, ki v praksi ni tako redek, se obtoženi, za katerega se odreja pripor, dvakrat 'prejudicira'. Prvič se to stori s samo obtožnico, drugič pa s tem, da sodišče obtoženca ožigosa s potencialnim storilcem novega kaznivega dejanja, označi ga torej za nekakšnega 'l'uomo delinquente'.« (1)
V nemški literaturi je mogoče prebrati tudi trditev, da gre za izjemo od načela, da se praviloma obravnavajo dejanja, ki so že bila storjena, in ima zato norma, ki določa odreditev pripora iz tega razloga, bolj policijskopreventivno kot kazenskopravno strukturo. Spet področje, po katerem je treba hoditi previdno, ker je oddaljeno od trde in znane sredice kazenskega prava.
Za vse navedeno je značilno, da na zakonski ravni ne obstaja kaj dosti zadržkov. Vsak, ki prebere te zakonske določbe, se bo z napisanim praviloma strinjal oziroma se mu ne bo zdelo problematično. Težave se pojavijo šele v stiku s konkretnim življenjem. Misli in stališča, ki jih pri tem srečaš, so samo ideje, ki se v postopku sprejemanja odločitev pojavijo kot mejniki na poti, na kateri odločitev osmišljaš in ji daješ končno obliko – če malce robato povzamem to, kar natančno opisuje prof. Pavčnik s teorijo normativne konkretizacije. V navedenih primerih pa tudi pokažejo meje tistega, kar pogosto štejemo za samoumevno. V tem je tako teža kot tudi draž.
(1) Boštjan M. Zupančič in drugi, Ustavno kazensko procesno pravo, 2. izdaja, Atlantis, Ljubljana 1996, str. 531, op. 506.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
