Avtorica izraža zaskrbljenost nad pojavom – kot ga sama označuje – »neformalnih pogajanj« v praksi, ki naj bi potekala kar na hodniku pred obravnavo ali predobravnavnim narokom, in aktivno vlogo sodnikov, ki naj bi k temu nagovarjali obdolžence. Zadnjega ne mislim komentirati, ker ne poznam poročil, na katera se sklicuje avtorica. Opredelil pa bi se do tega, kar se označuje kot anomalija, in mogoče še bolj do tega, da naj bi bila količina zadev, rešenih na ta način, suspektna tako glede zakonitosti kot vsebinske pravilnosti.
Glede na zakonsko opredelitev pogajanj v določbah XXVI.a poglavja Zakona o kazenskem postopku mi je bilo kot praktiku že na začetku jasno, da bo šlo bolj za izjemno obliko, ki bo v praksi potrebovala bistveno več časa, da se bo delovanje glavnih akterjev, zlasti tožilcev in odvetnikov, uskladilo. Kot sem v neki kolumni pred časom že omenil, bi bilo težko pričakovati, da bodo odvetniki zdaj za svoje kliente hodili do tožilstva in se začeli pogajati o tem, kako zaključiti kazenski postopek. Nedvomno je takšna pot razumljivejša pri kompleksnejših in težjih zadevah, da bi pogajanja postala vsakdanji institut, pa po moji oceni ni bilo pričakovati. Očitno pa je, kar izhaja tudi iz ugotovitev prof. Šugman Stubbsove, da se obramba počasi le navaja na ta institut in tako odstotek primerov, ko pobudo za začetek pogajanj da obramba, narašča. Še enkrat pa poudarjam, da po moji oceni institut pogajanj v skladu z določbami ZKP prav zaradi svoje izrazite – recimo temu – formalnosti in kompleksnosti potrebuje ustrezen čas, da se v praksi razvije.
Glede ugotovitve, da se tretjina postopkov dandanes zaključi na predobravnavnem naroku na podlagi obdolženčevega priznanja krivde, pa ocenjujem, da ta številka nikakor ni v velikem nasprotju s stanjem pred uvedbo predobravnavnega naroka. Čez palec bi lahko ocenil, da je tudi pred tem obdolženi ob svojem zaslišanju v preiskavi dejanja priznal v približno tretjini primerov. Takšna je moja osebna izkušnja, ki je vezana na okrožno sodišče, verjamem pa, da je podobno stanje tudi na okrajnih sodiščih. Ker ta element, kot ugotavlja avtorica, na sam postopek ni imel vpliva, saj je moralo sodišče kljub temu voditi celoten dokazni postopek, pa se verjetno to ni statistično ugotavljalo oziroma vsaj meni to ni znano.
Glede na naravo našega kazenskega postopka in še zlasti glede na dejstvo, da je v kazenskem spisu cela vrsta listin in zapisov dejanj, iz katerih si lahko že okrajni sodnik – kaj šele okrožni »razpravljajoči« sodnik (zaradi faze sodne preiskave) – ustvari dokaj dobro sliko, »kaj se je v resnici zgodilo«, pa je opozarjanje, pod katerimi pogoji lahko sodnik priznanje krivde sprejme, po mojem kar malce neprimerno. Pri tem posebej poudarjam, da sam kot sodnik nisem navdušen nad sedanjo zasnovo kazenskega spisa, saj vsebuje marsikatero listino, ki je sicer ni treba izločiti, vendar je pri sodbi ne smem uporabiti; v spisu bi raje imel manj listin. A to je že drugo vprašanje. Ne verjamem pa, da katerikoli sodnik slepo sprejme obdolženčevo priznanje krivde, ne da bi bilo podkrepljeno s podatki iz spisa.
Se pa vedno znova vrnemo k po mojem temeljnemu vprašanju: vprašanju zagovornika v kazenskem postopku. Po mojem trdnem prepričanju, ki sem ga že večkrat izrazil tudi v kolumnah, človek v kazenskem postopku nima kaj iskati brez zagovornika! Že ko so se pripravljale spremembe Zakona o kazenskem postopku, sem v kolumni jasno povedal, da si prav zaradi možnosti, ki jih predobravnavni narok in pogajanja ponujajo, obdolženi brez ustrezne pravne pomoči ne more zagotoviti boljšega položaja ali doseči ugodnejšega izida. Pri tem ne gre samo za priznanje krivde, čeprav lahko zaradi priznanja, zlasti pri kaznivih dejanjih, za katera je predviden zakonski minimum, doseže izrek nižje kazni (glej drugi odstavek 51. člena KZ-1 po noveli B), temveč so pomembni tudi gmotni učinki, ki jih ima kazenski postopek na premoženje obdolženega. Samo pravni strokovnjak bo lahko obdolžencu recimo svetoval, ali naj v dokaznem postopku vztraja pri izvedbi vseh dokazov, izvedencih ali naj določa nove in podobno. Te stroške kazenskega postopka mora nato obdolženi poravnati. Skratka, nedvomno gre za učinke in posledice, ki jih obdolženi ne more ustrezno presoditi in ki ne zadevajo zgolj priznanja njegove krivde. Tukaj vidim možnost za resnično izboljšavo, s tem pa tudi zmanjšanje oziroma odpravo možnosti, da se o zadevi – kot navaja prof. dr. Šugman Stubbsova – pred sodno dvorano pogovarjata neenakopravni stranki.
Sam v takih okoliščinah – da zagovornik pred dvorano pobara tožilca, kakšno kazen je mislil predlagati (če ni to navedeno že v obtožbi), in nato klientu svetuje, na kakšen način naj se pristopi k predobravnavnemu naroku – ne vidim neke anomalije. Tudi če ga vpraša, ali je za priznanje pripravljen kaj znižati predlagano kazen, po mojem to še ne pomeni, da je treba izvesti vse oblične zahteve iz XVI. poglavja ZKP. Če se pri tem pojavi potreba po nadaljnjih pogajanjih v skladu z določbami ZKP, tudi sodnik ne bi smel imeti težave s tem, da bi dovolil več časa za postopek pogajanj.
Preprosto povedano: pretežni del problemov, na katere opozarja avtorica navedenega članka, odstranimo z obvezno obrambo v vseh kazenskih postopkih. To, da velja ureditev, v kateri to ni samoumevno, je zame resnična anomalija.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
