Čeprav sam nikoli nisem bil plačan po odvetniški tarifi, pa me je na nek način vedno pomirjalo dejstvo, da obstaja javno priznan in veljaven cenik dela pravnika. Ker je bila tarifa oblikovana znotraj stroke je, vsaj tako menim, izražala tudi (samo)zavest o vrednosti dela pravnika. Ta pa nikakor ni vedno samoumevna.
Problem dela pravnika je najprej v tem, da je njegov "tool of the trade" jezik, ki je v pretežni meri tudi pogovorni jezik. Zaradi te kvalitete in zahteve do pravne stroke, da je pravno sporočilo tudi razumljivo vsem pravnim adresatom, se namreč kaj kmalu vzbudi vtis, da gre, zato ker pač jezikovni izraz zaznavam oz. ga dojemam znotraj konteksta vsakodnevnega občevanja, za nekaj, kar je dostopno vsakemu.
Drug razlog, ki ga vidim, je v tem, da pravo ureja medčloveške odnose, prav tiste zaznavne na zunaj, ki jih doživljamo vsakodnevno in tudi pravila, ki v njih veljajo, v veliki večini dojemamo kot lastna. In ker nekaj počnemo tako ali tako vsakodnevno in povsod, se spet pojavi vtis, da gre pri pravnih odnosih za nekaj, česar razumevanje je dostopno vsakomur.
A ta podobnost z vsakodnevnim komuniciranjem je takrat, ko se prestavimo v pravno komunikacijo zgolj navidezna. Slednja je specifična, kar sem povedal že v eni od prejšnjih kolumn, in zaradi tega potrebna posebnega strokovnega razumevanja.
Tretji razlog je na pravni stroki sami. Relativno zahteven študij, vsakodnevno soočanje s pravnimi problemi tako v lastni, zasebni sferi kot tudi pri delu, utrdijo nekatera znanja, ki postanejo tako domača, da se včasih sploh ne zavemo njihove vrednosti. Če k temu prištejemo še nekatere slovenske folklorne elemente, kot so zavist in omalovaževanje drugih kolegov in nekaj slovenskega samodestruktivizma je jasno, da tudi v stroki kot celoti naenkrat nimamo enotnega prepričanja o vrednosti našega dela oz. še huje, predvsem drugim znotraj stroke nočemo priznati te vrednosti.
Na nek način je pravo zelo podobno medicini v kateri obstaja tako preventiva kot kurativa. Tako kot pri preventivi njenega učinka ne spoznamo takoj in pogosto odmahnemo z roko, ko nam zdravnik predlaga da opustimo kajenje, alkohol in maščob polno prehrano, tako tudi državljani nasploh zamahnejo z roko, ko se jim predlaga, da pred npr. sklenitvijo neke pogodbe, prodajo izuma ali podobnega vendarle povprašajo odvetnika ali celo bolje, predajo pravni del posla pravnim strokovnjakom.
Za stroko kot celoto je tudi zelo slabo, če potem kot znanci, opravimo tako delo zastonj ali pa kot uslugo prijatelju. Verjamem, da se vam je to že zgodilo in verjamem, da ste bili pogosto razočarani, ko vam za to uslugo pogosto še hvala niso rekli, češ "tebi itak to ni problem napraviti"! To bo še bolj izrazito, če ste svoje delo opravili dobro in do problemov kasneje sploh ne bo prišlo. Kar spomnite se, kakšne obraze dobijo ljudje, če jih spomnite na kakšno tako uslugo.
Navidez pravo slavo poberejo tisti, ki se ukvarjajo s kurativo prava in tudi tu je podobnost z zdravniki, pri katerih so glavne zvezde recimo kirurgi, katerih posegi pa bi bili bistveno redkejši, če bi spoštovali in se držali tistih preventivnih ukrepov, ki jih je svetuje splošni zdravnik. Odvetniki, tožilci, javni pravobranilci, tudi sodniki so del pravne kurative in sodišča niso nič drugega kot klinični centri polni "bolnikov" - strank v postopkih. A kurativa je tudi bolj zahtevna in tudi več stane. Zato pa so pogoji za opravljanje teh del tako visoki, od ustrezne izobrazbe, zahtevnega strokovnega izpita, let delovnih izkušenj in celo moralne neoporečnosti. In vse to ima svojo ceno, ki je in mora biti ustrezno visoka.
Tako pri kurativi kot tudi pri preventivi so seveda tudi v medicini možne alternativne rešitve. A težko verjamem, da se bo nekdo raje odločil, da si sam popravi zobe ali izreže slepič ali, da to opravi recimo lokalni mesar, pri pravnih problemih pa pogosto vidimo tudi to.
Sam sem že od drugega letnika pravne fakultete, kot vsi tudi malce "šušmaril". Najprej sem "ločil" svojo sošolko iz osnovne šole, nato pa je bilo takih primerov toliko, da sem nekje nehal šteti. Čeprav me še včasih zanese, priznam, pa tega vsaj na splošno, ne počnem več. Zato tem ljudem predlagam, da poiščejo odvetnika. Ko mi odvrnejo, da "to pa ja stane", se lahko samo (malce samozadovoljno) nasmehnem.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
