Težava takšnega odnosa je v tem, ker se pojavi neke vrste začarani krog. Recimo volilna udeležba, ta vztrajno pada in nič ne kaže, da se bo, razen občasnih dvigov ob izjemnih dogodkih, to spremenilo. Gre za odraz določene apatije državljanov, ki v prvi vrsti sklepajo, da se tako ali tako ne da nič napraviti, torej je bolje, da recimo volilno nedeljo, preživijo na morju, gorah itd. Ko se potem zvečer vrnejo in gledajo volilne rezultate, pa si rečejo, no vidiš, saj sem vedel, da se nič ne bo spremenilo. Tako se jim napoved, da se določene stvari zgodijo, uresniči sama po sebi. Američani imajo za takšno dojemanje izraz "Self-fulfilling prophecy" ali samoizpolnjujoča prerokba.
A tukaj beseda ne bo tekla o tem, ampak o bistveno težji zadevi, namreč o takšnem gledanju v sodnih postopkih. Stopnja zaupanja v sodišča, je bila, vsaj kolikor se spominjam, relativno dosti časa dokaj visoka, odstotek je bil v primerjavi z drugim institucijami kar zavidljiv. V zadnjih letih pa se je ta trend obrnil navzdol in nič ne kaže, da bomo kmalu doživeli njegov dvig. Razlogi za to so seveda številni in bi potrebovali kakšno bolj obsežno raziskavo, a gotovo je, da je k temu prispevalo tako spoznanje o velikih sodnih zaostankih, spopad izvršilne veje s sodno in v tem okviru tudi sodniška stavka, zlasti zaradi njene interpretacije v javnosti. Posledice so že prisotne na sodiščih in sodnih postopkih.
Vedno bolj pogosto je, da so ljudje, ki se jih vabi na sodišča v kazenskem postopku kot priče, včasih pa celo kot oškodovanci, resnično negativno nastrojeni do samega sodišča. Poziv sodišča, celo v odmevnejših zadevah in pri težkih kaznivih dejanjih, pojmujejo kot nadlego in se kar pogosto zgodi, da se ne udeležijo obravnav. Tako sem v zadnje pol leta moral kar nekaj prič pošteno okarati, prejel pa sem tudi že pismo v smislu, da je priči odveč hoditi na obravnave, saj itak ne bo nič, ker imajo lopovi vsi pravice in ne rabijo priti, on pa izgublja samo svoj dragoceni čas.
Pa recimo izgubljanje spomina. Saj opozoriš pričo ali oškodovanca na dolžnosti, ki jih ima kot pričo, a se mi zdi, da dostikrat ne slišijo tistega dela opozorila, ki pravi "ničesar ne smete zamolčati". Nato pa se, zlasti kakšnih ključnih stvari, "ne spomnijo". Seveda, na razpolago je vedno ovadba zaradi krivega pričanja in očitno bo potrebnih nekaj odmevnih obsodb zaradi tega, a pri spominu, zlasti, če je, kot običajno velika časovna oddaljenost dogodka, je take zadeve težko dokazati ali celo sumiti. Zdi se mi, da je dostikrat motiv v misli, "itak se mu ne bo dokazalo"
Če ti takšno igro uprizori celo sam oškodovanec, je pravzaprav najbolj tragično. Čeprav kazenski postopek (razen pri zasebnih tožbah in kaznivih dejanjih KD na predlog) ne teče samo zaradi njega, temveč predvsem zaradi dejstva, da je bila podana kršitev v zakonu napisanega pravila, je vendarle ključno, da zlasti on doživi neke vrste satisfakcijo. Seveda, tudi javnost mora videti, da je bilo zadoščeno pravici. Tako je pred oškodovancem v bistvu dvojna zahteva; do sebe samega in do drugih sodržavljanov. Tudi glede tega, da se odstopi od predloga za pregon ali zasebne tožbe.
Da se vrnem na začetno misel. Sodišče samo sodi in pri tem je, kot to lepo prikazano na kipu pravice, zavezanih oči. Celoten input, kot bi danes rekli, prihaja iz glavne obravnave, saj to zahteva načelo neposrednosti. Če tega inputa ni, tudi outputa ne more biti, zlasti v kazenskih zadevah, kjer se zahteva, vsaj zaenkrat, ugotovitev tega, kar se je zgodilo, z gotovostjo.
Če ljudje zaradi nezaupanja ali celo strahu ne sodelujejo v kazenskih postopkih kot priče, oškodovanci in se ne zavedajo, da je edina možnost, da so storilci kaznivih dejanj kaznovani, prav njihova aktivnost, potem pride paradoksalno prav do tega, česar se bojijo. Obtoženci se oprostijo, kazniva dejanja ostanejo nekaznovana in pojavi se vtis, da pravo ne deluje. Zaradi tega je potem ljudi tudi vedno bolj strah in zaupanja v sodišča ni. Seveda se tega potem vedno bolj zavedajo tudi tisti, ki kazniva dejanja počnejo. In smo spet na začetku. Tako se dejansko udejani ta samoizpolnjujoča se prerokba o nedelovanju sodnega sistema.
Žal to spiralo lahko obrne samo nekdo, ki je dovolj pokončen, da zdrži težo državljanske odgovornosti. Človek, ki ga ne bo strah, če govori resnico. Ta potem, verjemite, sama vzpostavi vse ostalo. Saj vem, da sem idealist, ampak mislim, da Slovenci imamo to moč. Ali pa smo sedaj vsi takšni kot tisti taksist iz finske oddaje, kjer je novinarka odkrivala resnico o korupciji pri Patrijah?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
