Kar je pravzaprav presenetljivo, je, da je evropska javnost, vsaj kolikor sem sam spremljal to, resnično pričakovala, da referendum ne bo uspel. Ob teh pričakovanjih je bilo največ slišati okoli tega, da se bo Švica (oz. njeni prebivalci) s svojo demokratično tradicijo in vklopljenostjo v evropski prostor, gotovo odločila proti pobudam, ki so neposredno nasprotje demokratičnosti in razumevanju povezovanja v Evropi.
Pravzaprav je velika stvar že dejstvo, da je referendum uspel z minimalno večino (po meni dostopnih podatkih 50,3 %), in je že ta dokaz, da nekatere iluzije o tej državi vendarle niso čisto iz trte izvite. To pa je po mojem prepričanju v današnjih časih maksimum, kar je za pričakovati.
Osebno se ne morem upreti občutku škodoželjnosti ob dejstvu, da je na ta način zlasti zahodni del Evrope dobil malce svojega lastnega grenkega zdravila. Referendum namreč ni potekal o katerikoli »tujcih«, temveč o prebivalcih iz držav Evropske unije. Zlasti na njenem zahodnem delu je tako bila prizadetost večja, saj se v takšnem položaju recimo niso znašli še nikoli ali pa vsaj ne od konca druge svetovne vojne.
Nam s vzhoda in juga Evrope te zadeve niso toliko presenetljive, saj smo »prosti pretok ljudi« v Evropski uniji vedno dobili praviloma z zamikom po vstopu vanjo, zlasti glede zaposlovanja. Seveda se taisto dogaja vsaki novi članici, pri čemer »malo manj nove« brez kakršnegakoli pravega sramu ali spomina, lepo sodelujejo.
Ni potrebno biti ne vem kakšen politični analitik, da ugotoviš, da bi bilo le malo držav, v katerih bi se pojavili podobni referendumi in bi prebivalstvo takšno pobudo zavrnilo. Upam si celo trditi, da bi referendumi z enakim vprašanjem, torej, da se določijo kvote državljanov držav EU, ki se lahko v posamezno članico naselijo, bili več ali manj uspešni. Tudi v Sloveniji, zlasti, če bi vprašanju dodali »novih članic«.
Nesporno namreč je, da je vprašanje tujcev oz. priseljencev tisto, ki v sedanjih okoliščinah gospodarske krize, nudi relativno enostaven in priročen odgovor na to, kako priti iz nje. Tujci odžirajo delovna mesta, uživajo (in seveda zlorabljajo) socialne pravice, rezervirane samo za državljane, kvarijo kulturo pridnega in poštenega naroda itd. itd. itd.
V Evropi je bolj izrazito izkoriščanje prej navedenih sloganov omejeno (razen z ustavnimi in zakonskimi določili) zgolj zaradi izkušenj druge svetovne vojne, a zdi se mi, da se bolj, kot se čas odmika, tudi te pošasti vedno bolj mezejo na plan iz raznih temnih kotov. V Sloveniji zaenkrat še ostajajo vezane na posamezne pogovore ob gostilniških šankih, a da si iščejo pot tudi v javnost, ni nikakršna skrivnost.
Verjetno bi bilo iluzorno pričakovati, da bi rezultat švicarskega referenduma imel obraten učinek – da bi se zaradi dejstva, da je državam EU nastavil zrcalo v smislu, da se tudi državljani slednjih lahko znajdejo kot nezaželeni tujci na evropskem prostoru, bolj odločno postavili po robu tej preteči nevarnosti. A nikoli se ne ve, mogoče bo v političnem diskurzu to predstavljalo primerno ilustracijo, do česa lahko pride, če se stopi na pot ksenofobije.
P.S
Ob vsej resnosti tega, pa se ne morem upreti, da ne bi ugotovil, da si s Švico delimo še kaj drugega kot kolajne, referendume in potencialne rezultate o istih vprašanjih, in sicer predstavo o nas, po zaslugi filma Volk iz Wall streeta - če prav razumem sporočilo filma, smo super kombinacija za pranje denarja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
