Misel iz naslova se bodisi kot vprašanje bodisi kot trditev pojavlja dokaj pogosto. Prof. Arthur Kaufmann je tako že pred leti navedel, da obstaja razlog, zakaj se inštitut, ki ga je vodil, imenuje Inštitut za pravno filozofijo in pravno informatiko. Vsaj zame je bila v devetdesetih letih to zanimiva ideja. »Samo« 25 let kasneje pa je dosti bolj jasno, da so informatika in moderne tehnologije močen element ne samo v pravni praksi, temveč tudi pri sojenju.
A naj se vrnem k intervjuju z dr. Leskovcem. Raziskava, v kateri je sodeloval, je zajemala analizo dveh milijonov primerov iz predkazenskih postopkov, in sicer, kot sem iz intervjuja razbral, glede nevarnosti, ki jo neki osumljenec predstavlja. Program, ki so ga razvili, »naj bi natančno analiziral navedeno število sodnih primerov in našel vzorce v lastnostih prestopnikov, ki so povezani z negativnim obnašanjem v prihodnosti«. Program naj bi deloval 60 odstotkov bolje kot sodniki v ZDA, omenjeno pa je bilo še, da človek preveliko pozornost nameni osebnim karakteristikam (domnevam, da v konkretnem primeru osumljenčevim). Sodnik osebo tudi vidi in pri presoji uporablja neka dodatna merila, ki ga vodijo v neoptimalne odločitve. Sam sem se ob teh navedbah navdušeno lotil iskanja po medmrežju, a za zdaj rezultatov še nisem našel, po pravici povedano pa tudi ne časa za branje 500 strani knjige o »podatkovnem rudarjenju« (data mining) dr. Leskovca in soavtorjev. A mislim, da osnovno razmišljanje in podlago analize razumem. Malce sicer spominja na knjigo in film Posebno poročilo (Minority report), vendar ostajam za potrebe tega razmišljanja brez zadržkov.
Dr. Leskovec poudarja, da računalniški programi ne bi nadomestili sodniških odločitev, temveč bodo pripomoček, ki bi izboljšal kakovost dela, oziroma da bi lahko računalniki in ljudje skupaj sprejemali boljše odločitve. Osebno menim, da je v tem resnično mogoče razbrati prihodnost, ki jo omogočajo analize velikega števila podatkov, zanima pa me, ali bo mogoče vzpostaviti sprejemljivost rezultatov take analize znotraj obrazložitve sodne odločitve – sodbe ali sklepa.
Če prav razumem, se navedena raziskava nanaša na nekaj, kar je zdaj pri nas ugotavljanje recimo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Verjetno bi bilo takšno analizo mogoče napraviti tudi za begosumnost in nevarnost vplivanja po 1. in 2. točki, ker pa lahko izhajam samo iz skopih navedb v intervjuju, tega ne morem trditi. A to navsezadnje ni niti potrebno. Zanimiva bi namreč bila uporaba rezultata takšne računalniške analize. Po zahtevi iz drugega odstavka 202. člena ZKP mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva glede pripornih razlogov ter povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.
Temeljno vprašanje v povezavi z rezultati te računalniške analize je, ali bi bilo mogoče njen rezultat uporabiti kot odločilni argument obrazložitve na primer v smislu trditve: »Iz analize za osumljenega N. N., ki jo je opravil program XX, izhaja, da obstaja 99-odstotna verjetnost, da bo dejanje ponovil.« Navadno se namreč okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, v obrazložitvi navedejo tako, da se navedejo subjektivne in objektivne okoliščine na strani osumljenca. Navedene okoliščine pa so opora za sklep o tem, ali bo osumljenec dejanje ponovil ali ne, tudi tistim, ki obrazložitev sklepa berejo. Prepričljivost nekega argumenta v klasični obrazložitvi sodbe ali sklepa je v sposobnosti, da bralec obrazložitve miselno »ponovi« pot tistega, ki je odločitev sprejel, ta pot pa ga v idealnem primeru privede do enakega prepričanja o razlogih odločitve. Pri računalniškem programu, ki analizira način osumljenčevega delovanja, njegovo prejšnje življenje in tako naprej, pa potekajo procesi, ki jih človek ne more v celoti ponoviti. Tako bi se pri obrazložitvi postavilo vprašanje zaupanja v ustreznost in točnost računalniškega programa ali pa bi bila le navidezno obrazložitev, saj ne bi bila namenjena prepričevanju, temveč zgolj opisu računalniškega procesa.
Glede na lastnosti kontinentalnega pravnega sistema, ki se bolj ukvarja s pomenom zapisanega, bi bile zanimive računalniške analize vsebine pojmov, ki jih uporabljajo sodišča. Nadgradnja sedanjih baz podatkov bi bila recimo oblikovanje različic pomenov nekega pojma, kar bi občutno prispevalo k bolj konsistentnemu (če uporabimo popularni izraz) »luščenju« dejanskih stanov kot premis sodnih odločitev. Analiza možnih pomenov in celo kontekstov, ki je računalniško očitno že izvedljiva, bi bila ne samo izjemno zanimiva, temveč tudi zelo koristna. Doslej je bilo namreč to mogoče samo z mukotrpnim raziskovalnim delom, ki je bil nujno parcialno.
Na koncu pa se ne morem upreti sarkazmu. Zanima me, kateremu zarotniškemu krogu bi tak objektivni program, kot ga imenuje dr. Leskovec, pripisali. Ne dvomim namreč, da bi pri nas znali najti ustreznega …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
