Osrednji problem je pač psihološka razgradnja sistema, ki ima svoje korenine v prejšnji družbeni ureditvi, kjer je „raison de etat“ bil porinjen v ospredje. Državni akterji, beri policija, tožilstvo in sodišče so pri tem bili pač bistveno bolj sistemsko in miselno povezani na premici, ki je tekla od policijskega – predkazenskega postopka do same sodbe. Odvetniki, da ne govorim o obtoženih, na tej premici v bistvu enakega položaja niso niti mogli imeti. Zgoraj opisano premico je „skupaj držala“ prav misel o zasledovanju v bistvu enakega cilja – pregona storilcev kaznivih dejanj. Pri tem izpostavljam, da takšna ureditev ni nujno slaba sama po sebi, odvisna je v veliki meri od etike in notranje drže in ta pogosto ni bila vprašljiva. Po moji oceni pa so se, skladno z rekom, časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi (Tempora mutantur, nos et mutamur in illis), družbene okoliščine spremenile v tolikšni meri, da je vztrajanje pri teh miselnih obrazcih samo še škodljivo.
Če bi hoteli orisati bistvo ključnih sprememb v pogledih na kazenski postopek, se je ta spreminjal s poudarjeno ustavno ureditvijo procesnega položaja obdolženega v kazenskem postopku in s tem nujno povečano močjo, ki jo ima tak posameznik v njem, in z vzpostavljanjem „enakosti orožij“, ki se kaže tudi v večjem poudarku na dokaznih standardih. Tretji element je poudarjanje nepristranskosti sodnika, kateri je zadnje čase posvečeno precej sodne prakse. Miselna pot je torej jasna – nepristranski sodnik in pred njim dve med seboj enakovredni stranki, če skrajno poenostavim. Miselna premica, navedena v prejšnjem odstavku, se tako prelomi in tega preloma ni mogoče več zanikati.
Kako težko je mentalno preseči to dejstvo, se pogosto izkaže na najbolj banalnih primerih. Sam sem bil deležen posebne pozornosti, ko sem v nekem bolj znanem primeru, naklonil nekaj (dobronamerne) kritike tožilstvu. Mediji kar niso mogli verjeti, da to lahko sodnik stori, in sledila so novinarska vprašanja o tem, ali sem prečkal mejo ali ne. V obratni smeri, če je kritika usmerjena v obdolženega ali celo odvetnika, vprašljivost takšnih opazk ni nikoli podana, pogosto celo pozitivno sprejeta. Logika te zadeve se razkrije, če je jasen zgoraj opisani mentalni sklop. Miselno lahko preverite tudi sami – kaj vam je bolj sumljivo, sodnik, ki sedi na kavi s tožilko (ali policistko) ali odvetnico? Poljubno zamenjajte spole, v tem ni poanta. Pa čeprav lahko gre za bistveno bolj enostavne razloge, ker se med seboj pogosto poznamo, smo bivši sošolci, pripravniki ali sodelavci. Po pravici povedano se temu pogosto izogibamo prav zaradi vtisov, ki jih lahko ljudje „zunaj sistema“ imajo. V bistvu pa je zgoraj navedeno pitje kave v obeh primerih enako narobe ali enako prav.
Nek drug problem je, tudi o tem sem že pisal, da se je po logiki stvari pričakovanje ljudi, ki seveda želijo, da storilci kaznivih dejanj dobijo zasluženo kazen, v celoti preneslo na sodišča in sodnike. Postuliranje ne vem kakšnih zahtev, ki naj bi jih osebe, ki opravljajo to funkcijo, izpolnjevale od popolne brezmadežnosti do absolutne strokovnosti, so danes že znane. Tudi o tem sem se že večkrat dovolj kritično izrekel, ker nekje so pač meje tega, kar je mogoče doseči.
Bistveno manj pa je govora o tem, kako opolnomočiti tiste, ki so pravzaprav v zadevi ključni. Ne sme se pozabiti, da sodišča praktično nobene stvari ne počnejo sama. Sodišča delajo na podlagi predlagalnih aktov, do vložitve takšnega akta pravzaprav vsebinsko ne odločajo. Če so slednji dovolj dobro oblikovani in imajo ustrezno podlago v dejstvih, je delo sodišča v bistvenem olajšano. Ne gre za novo ugotovitev – dabo mihi factum, dabo tibi ius (dajte mi dejstva in povedal vam bom, kaj je po pravu) - je osnova vsakega sodnega delovanja. In ta dejstva predložijo stranke, sodišče bi moralo pretežno ostajati pasivno. Gre za kvaliteto inputa, bi se danes izrazili.
Zato sem pravzaprav presenečen, da javnost ni bila bolj glasna ob občutnem zmanjšanju plače državnih tožilcev v sedanjih razmerah. Sodišče je odvisno od kvalitete dela tistih, ki oblikujejo dejstveno podlago za odločitev, v to ni dileme. V teh okoliščinah epidemije je jasno vsaj nekaj, da storilci kaznivih dejanj ne počivajo in omejitev ne spoštujejo. Še več, določena kazniva dejanja, kot je npr. področje prepovedanih drog, bodo doživela porast, enako je pričakovati za kazniva dejanja povezana z izvajanjem javnih pooblastil, kazniva dejanja zoper gospodarstvo in še katera. Ta dejanja se dogajajo tukaj in zdaj, najmanj, kar si želim, je tožilca, ki sprejema tretjino manj dohodka. Ker od njegovega dela je odvisno, ali bo zadeva ustrezno pripeljana do konca in to v ključnem – predkazenskem obdobju. Ob vsej časti, ki jo prinaša javna funkcija in vsem, kar sodi zraven, računov s tem pač ni mogoče plačati (oz. še več - ne sme se jih plačati na tak način). Da o psiholoških vplivih, ki jih ima lahko to na človeka, sploh ne govorim.
Spremembe, ki se pripravljajo, so zaradi pristopa Evropskega javnega tožilstva takšne, da vzpostavljajo v zadevah njihove pristojnosti položaj, ki bo specifičen, ravno v delu, ki se tiče preiskave. Enostavneje povedano, v teh zadevah bo mogoče voditi specifično tožilsko preiskavo, nekaj, kar se kot geneza ZKP, nakazuje že nekaj časa, a nimamo volje ali hrabrosti, da jo dokončno uredimo na ravni „navadnega“ postopka. Ukinitev preiskave in s tem povečana kontradiktornost kazenskega postopka je že nekajkrat spodletela, sedaj nas zahteve Evropske unije tako rekoč „prehitevajo po desni“. Namesto uvajanja takšnega specifičnega postopka, ki bo po moji oceni vnesel dodatno zmedo, bi bilo bolje vzpostaviti sistem brez sodne preiskave. To zahteva seveda ključno kadrovsko in materialno okrepitev tožilstva in dokončno ukinitev mentalne sheme iz začetka te kolumne. Časi so se pač spremenili.
P.S
Enako kot za plače tožilcev ocenjujem, da je pretirano tudi znižanje pri obračunavanju stroškov odvetnika pri uradni dolžnosti oz. v sistemu brezplačne pravne pomoči (BPP), kot jo določa peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv). Če pri BPP še nekako razumem, se moje razumevanje zmanjša pri zastopanju po uradni dolžnosti – tu vendarle gre za hujša kazniva dejanja in druge posebne okoliščine. Razen tega vrednost okoliščine, da pri tem ni potrebno konkurirati na trgu, zmanjšuje dejstvo, da je določitev zagovornika vendarle bolj aleatorična, kot pridobitev pooblastila.
Da ne bo preveč duhamorno, verjetno vsi poznamo anekdoto o ameriškem odvetniku Clarencu Darrowu, ki je na vprašanje neke stranke, ki jo je uspešno zastopal, kako naj se mu sploh lahko zahvali, odvrnil: „Draga moja gospa, odkar so Feničani izumili denar, obstaja samo en odgovor na to vprašanje.“
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
