Če gledamo definicijo, ki jo ponuja Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) v svojem drugem členu, naj bi bil javni red in mir „stanje, v katerem je zagotovljeno neovirano izvrševanje pravic in dolžnosti po ustavi in zakonih“. Že na tej definiciji je jasno, da zlahka pride do kolizije različnih pravic, ki jih imajo posamezniki v našem ustavnem redu. Na eni strani so gotovo pravice, ki jih imamo posamezniki v okviru ustavno zagotovljenih pravic in svoboščin ter na drugi strani pravice ali bolje pooblastila, ki jih imajo na drugi strani nosilci državne prisile - praviloma organi pregona. Smisel celotne koncepcije javnega reda in miru je torej v tem, da lahko le v njem izvršujemo pravice in dolžnosti po Ustavi in zakonih. V zadnjem času se ta pojem najbolj omenja v okviru množičnih protestov, čeprav so kršitve javnega reda in miru več ali manj vsakodnevna stvar.
Ustava je glede uporabe pojma javni red in mir v bistvu skopa, v 32. členu se recimo uporablja izraz „javni red“, kot okoliščina na podlagi katere se lahko omeji gibanje, v 42. členu pa se uporablja izraz „mir“ v opredelitvi pravice do zbiranja in združevanja, ker je zagotovljena pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj. Največkrat se torej red in mir omenjata v okviru možnosti omejevanja določenih ustavno zagotovljenih pravic in svoboščin. Prav pravica do zbiranja in združevanja je v kontekstu sedanjih dogajanj najbolj zanimiva. V komentarju Ustave RS (Izdala Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 460) lahko preberemo, da sodi pravica do svobodnega združevanja v sklop tistih temeljnih ustavnih vrednot, ki jih je potrebno posebej spoštovati in dosledno zagotavljati njihovo resnično udejanjanje. Kot navaja avtor dr. Lovro Šturm je to razumevanje toliko bolj pomembno, ker je „komunistični režim po prevzemu oblasti od leta 1945 … navidezno zagotavljal svobodo združevanja ... v resničnem življenju pa so komunistične oblasti delovanje opozicijskih političnih strank na vse možne načine z represivnimi ukrepi popolnoma zatrle in jih dejansko izločile iz političnega življenja“. Glede na navedbe avtorja je za razumeti, da nam je, tako rekoč že v zibelko državnosti položeno, da bodo reakcije na omejevanje teh pravic bolj burne, kot v kakšni drugi državi.
Ta svoboda do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj pripada vsakomur in je tudi pravica do demonstracije. Kot navaja isti avtor v nadaljevanju (str.462), je omejitev zbiranja in omejevanja v zahtevi, da mora biti zborovanje (beri demonstracija) mirna. Zbiranje pa je mirno, če ni ogrožena varnost ljudi in premoženja ter ob nemotenem poteku obstoječega procesa zagotavljanja materialnih in nematerialnih dobrin. Zbiranje ljudi z orožjem ali nasilno zbiranje ljudi ni takšna pravica, njeno omejevanje pa je sicer pogojeno z razlogi varnosti države, javne varnosti ali varstva pred širjenjem bolezni. Kot pravi Šturm, gre za izredno občutljivo poseganje v temeljne ustavne svoboščine, ki jih je mogoče upravičiti le z varstvom svobodne demokratične družbe kot celote (str.463). Vse navedeno kaže na to, da je pri tej ustavno zagotovljeni pravici, potrebno posebej rahločutno obravnavanje ljudi, ki to pravico izvršujejo na protestih. Uporaba prisilnih in drugih represivnih sredstev je torej dopustna le, kot to navaja Šturm, ob zgoraj navedenih okoliščinah in še takrat mora že zakonodajalec!, zato pa še toliko bolj izvrševalec zakonsko določenih pooblastil, spoštovati načelo sorazmernosti.
Demonstracije so za večino od nas, če smo pošteni, nadležna zadeva. Še tisti, ki se jih udeležujejo, tako sem prepričan, bi verjetno raje počeli kaj drugega. Tisti, ki smo zaposleni v bližini izpostavljenih lokacij, kjer se demonstracije odvijajo, smo, kar je še najmanj, ovirani pri odhodu in prihodu na delo, včasih pa tudi pri delu. A te zadeve je pač potrebno razumeti. Zanimivo je, kako neutemeljeno se nam zdi, ko v Rusiji policija razžene „neprijavljene shode“ in kako benigno gledamo na razganjanje podobnih demonstracij v državah, ki se ponašajo z demokratično ureditvijo. Pogosto zaradi pozornosti in t.i. „framinga“, ki ju tem dogodkom posvečajo mediji. A večina se nas bo strinjala, da vsi imamo radi mir, večinoma tudi red.
Če poskušamo v SSKJ poiskati pomen obeh besed - red in mir, naletimo na zelo široko paleto pomenov, predvsem v smislu nekonfliktnega stanja (mir) oz. urejenosti s pravili (red). Ob tako široki paleti pomenov je jasno tudi, da so percepcije, kaj sodi v red in mir, lahko zelo različne. V družbi, kjer so konflikti pravzaprav srž bivanja in ureditve, je jasno, da prihaja zlahka do zamenjave perspektiv glede na obravnavano družbeno temo demonstracij. Nenazadnje naša družba temelji na ne-miru - konkurenci gospodarskih subjektov in nenazadnje političnih interesov, ki tekmujejo med seboj za prevladujočo pozicijo, bodisi na področju ekonomije bodisi politike. Logično torej je, da „popoln“ mir kot tak niti ni zaželeno stanje in so nasprotja pravzaprav integrirana v družbeno podstat in državno ureditev. Ker izhajamo tudi iz razumevanja svobode posameznika je tudi red, kot posebna dobrina omejen s svobodnim poljem delovanja človeka in vice versa. Demonstracije ob takšnih konfliktih postanejo zato skorajda nujen pojav, še zlasti če v okviru pravil, ki vplivajo na sprejemanje splošno veljavnih odločitev, prebivalstvo ne najde poti.
Če se vrnem na bolj prozaična vprašanja. Nesporno je, da so za primere, ko demonstracije niso več mirne in začnejo ogrožati varnost ljudi in premoženje, dopustni prisilni oblastni posegi. Od uporabe prisilnih sredstev policije do glob in kazni. Zakon o javnih zbiranjih (ZJZ) in Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) imata jasne opredelitve prekrškov, kot skrajno sredstvo pa so v Kazenskem zakoniku (KZ-1) opredeljena tudi kazniva dejanja zoper javni red in mir. Stopnjevanje uporabe tega instrumentarija je tako vgrajeno že v sam pozitivni pravni red. Ločnica prestopa iz območja prekrškov v kazniva dejanja bo pri tem praviloma konkretno nasilje in konkretno ogrožanje varnosti ljudi in premoženja. Dejanja, ki sodijo v to poglavje Kazenskega zakonika sicer v praksi niso redka, še zlasti Kazniva dejanja po 299. in 300. členu KZ-1 (Preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi in Napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti), a so praviloma vezana na postopke s posamezniki ali manjšimi skupinami. Hujskanje k upiranju pa sodi že skoraj v kazenskopravno eksotiko in je tako mogoče najti en sam omembe vreden judikat (Višje sodišče v Ljubljani II Kp 26132/2012 z dne 12. maja 2015), kjer je obtoženi pozival skupino ljudi, da „policiste razbijejo“ in je dejansko prišlo do poškodovanja policijskega vozila. Kljub temu pa gre za dovolj tipičen primer, ki lahko služi za orientacijo pri pregonu po tem členu Kazenskega zakonika.
Nenazadnje je treba izhajati tudi iz razumevanja, kaj zajema pojem upiranja, ker je slednji pojem pogosto uporabljen kot ločnica pri uporabi prisilnih sredstev. Na primer, po 83. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) je le izjemoma dopustno uporabiti palico ali plinski razpršilec pri pasivnem upiranju in šele aktivno upiranje, ki je po definiciji „upiranje z orožjem, nevarnim orodjem, drugim predmetom ali snovjo, živaljo ali s telesno silo“ (12. točka 3. člena ZNPPol), omogoča uporabo hujših prisilnih sredstev. Verjetno bi bilo v prihodnje koristno na zakonodajni ravni uskladiti razumevanje pojma upiranja, da bi bila jasnejša razlika med pasivnim, aktivnim in nasilnim upiranjem, ker se te povezave sedaj sistemsko ne pokrivajo.
A ključno je, da so vsi ti posegi, ker gre v končni fazi za izvrševanje ustavnih pravic, izredno tankočutni in predvsem sorazmerni. Kot je napisal Pavle Čelik, verjetno eden večjih strokovnjakov na tem področju že leta 2003 (Revija za kriminalistiko in kriminologijo, letnik 54, št.2, 2003), je prav zaradi tega, ker je ravnanje policije na javnih prireditvah ali shodih lahko ocenjeno različno (ker so za nekatere policisti preveč nasilni, za druge pa premalo odločni), nujna večja preudarnost. Sam se je takrat posvetil porajajočemu se vplivu antiglobalističnih (anarhističnih) gibanj v Evropi, a njegova zaključna misel zveni kot jasno opozorilo:
„Kršitve reda, ki jih ob protestih zagrešijo razbijaško, anarhistično usmerjeni posamezniki ali skupine, so kot naročene za policijo. To ji daje opravičilo za primerne ali manj primerne varnostne ukrepe, vse pod okriljem odvračanja nevarnosti. Od tod naprej je le še korak do policijske provokacije: če razbijačev na protestu ni, jih je treba ustvariti iz lastnih vrst. Tako policija ustvari podlago za „varnostno pretiravanje““ (str. 184)
Skušnjava pri uporabi prisile je pač velika, še zlasti, če imaš na razpolago tako široko paleto prisilnih sredstev. Američani imajo rek Če imaš kladivo, se ti vsaka težava zdi kot žebelj, ki izvira v bistvu iz raziskovanj ameriškega psihologa Maslowa. Osrednje sporočilo tega reka je, da se pogosto ne vidi ustreznejše rešitve, če se človek preveč opira na posamezno orodje, metodo ali ne zna prebiti okvirjev določene miselnosti. Verjetno bi bilo bolje, če bi se kladivo kdaj odložilo in razmislilo, kako do rešitve priti na drugačen način. A bojim se, da za to ni ne volje in ne časa, še razumnega uvida ne.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
