A moram priznati, da glede na čas in okolje, v katerem živimo, izbira tem ni niti približno lahka, razen če ostajaš v varnem območju tehnicističnega ukvarjanja s pravom tipa »elementi x instituta in njegova uporaba v praksi«. Samo tako se lahko izogneš posledicam pisanja o pravnem življenju. Vse drugo ti prinese označbo takšnega ali drugačnega apologeta neke interesne skupine ali pa celo vsakotedensko omembo v pisanjih drugih z bolj ali manj dostojno kritiko tvojih stališč. Če si se še malce nesrečno spotaknil ob koga ali kaj, kar pomeni skorajda religiozno vrednoto kakšne skupine ali posameznika, pa tvegaš, da bo pod vprašaj postavljena celotna tvoja oseba. Kaj hitro lahko izveš celo to, kaj so počeli tvoji bližnji ali oddaljeni predniki. Tako se pogosto spomnim na stavek »Danes je svoboda, je treba paziti, kaj se govori« iz Partljičeve komedije Moj ata, socialistični kulak.
Zaradi takega stanja je jasno, da mnogi, ki bi v družbenem prostoru lahko dali kakovosten prispevek, ostajajo molčeči ali pa je njihov potencial z obžalovanjem mogoče zaznati v prispevkih zgoraj omenjenega varnega tipa. Človek ima danes s čisto običajnim življenjem, v smislu boja za ljubi kruhek, preveč težav, da bi se spuščal še v razburkane vode širšega diskurza. Tako v njih ostanejo zgolj kričači, ki kot mujezini z minareta gonijo eno te isto, in kakšen osamljen posameznik z meni nepojasnjeno vzdržljivostjo, ki se ga sliši samo takrat, ko se ga želi.
Vse to seveda ni omejeno zgolj na razprave na pravnem področju, gre za stanje duha v družbi, ki vali hudičeva jajca. Kaj se bo iz njih izleglo, lahko vsak prebere v spletnih komentarjih trolov pod članki, ki obravnavajo problematične družbene teme. Ker če kdo misli, da so ves ta srd, agresija, budalost in podobno samo neškodljivo izživljanje po internetu, naj si iste osebke predstavlja v nekontroliranih vojnih okoliščinah in v anonimnosti uniforme. In to tli pod površino sodobnega sveta … Tudi - morda še bolj - v naši mali skupnosti, ki si domišlja, da igra neko vlogo, čeprav je očitno, da smo ujeti v konflikte, na katere nimamo prav dosti vpliva, če ga sploh imamo. Prav zaradi svetovnega, evropskega in slovenskega konteksta, ki vsi v sebi nosijo podlago za dogodke, kakršnim »običajno pozitivno pravo« ne more biti kos, me zanima, ali se bomo nekoč spraševali o tem, ali smo in v kolikšni meri z molkom prispevali k temu, kar je sledilo, ali smo storili dovolj, da bi sogovornikom omogočili odprto razpravo, ali smo poskrbeli, da nikogar ni preglasil hrup.
Zdaj gremo namreč preveč v tej smeri, in to pri zadevah, ki se nam lahko vrnejo kot bumerang. Doslej smo že dvakrat dobili račun za takšno delovanje in očitno je, da se nismo ničesar naučili. Prvo je bilo vprašanje izbrisanih, drugo pa vprašanje varčevalcev bank. In kljub temu še vedno ne premoremo dovolj razuma in zmožnosti, da bi ti vprašanji ustrezno (in hitro) rešili, da o razpravah o teh temah sploh ne govorim. Drugih tem podobne narave, ki so vsem pred nosom, sploh ne bom omenjal.
Obljubim pa, da se jih bom resno lotil kdaj pozneje. A danes gotovo ne. Čisto ugodno sem se namreč za trenutek prestavil v svet, kjer ni treba razmišljati o problemih in ki je namenjen temu, da si od običajnega sveta odpočijemo. Na dopust …
Tukaj na Istu je pravkar vzšlo sonce …Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
