Prva posebnost v tem poglavju je pri oškodovancih in vrstah obtožnih aktov. Po določbi drugega odstavka 168. člena KZ-1 se za dejanja, storjena proti državnemu organu ali občinskemu ali pokrajinskemu organu ali proti uradni ali vojaški osebi v zvezi z opravljanjem njune službe v tem organu, pregon začne na predlog. Ta možnost je za kazenskega sodnika bistveno lažja, ker je vsaj obtožni akt takšen, kot smo ga vajeni, s celotno strukturo, podatki in predlogi obtožnice, kot jih predvideva 269. člen ZKP. To poenostavljeno povedano pomeni, da bo vsaj tenor obtožbe podan, kakor je v navadi v kazenskem postopku, medtem ko se moraš v primeru, ko gre za druge oškodovance, do vsebine, bistvene za delo, pogosto prebiti skozi strukturo zasebne tožbe, napravljeno po vzorcu iz pravdnega postopka. Razlika med tožbo v pravdnem postopku in obtožnim aktom v kazenskem pa je precejšnja. Poleg tega so potem še različna razumevanja določenih aktivnosti strank, kot so recimo pripravljalne vloge namesto običajnih dokaznih predlogov, in tako naprej.
Specifika kaznivih dejanj iz tega poglavja Kazenskega zakonika je tudi, da obe najpogostejši – žaljiva obdolžitev po 160. členu in razžalitev po 158. členu – določata tudi okoliščine, v katerih se obdolženi za dejanja, ki sicer izpolnjujejo znake kaznivih dejanj po navedenih členih, a so storjena v določenih okoliščinah, ne kaznuje. Razlog so vsebinske omejitve svobode izražanja in je to pravzaprav nujno. Po drugi strani pa noben drug sklop kaznivih dejanj v Kazenskem zakoniku ne predvideva toliko izjem.
Tako četrti odstavek 160. člena Kazenskega zakonika (žaljiva obdolžitev) določa, da se obdolženi ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, tretji odstavek 158. člena (razžalitev) pa, da se ne kaznuje tisti, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Pri kaznivem dejanju opravljanja (161. člen) imamo v četrtem odstavku predvideno, da se ne kaznuje obdolženi, ki trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja drugega pri opravljanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.
Dodatno je recimo pri žaljivi obdolžitvi predvideno, da se sme resničnost trditve, da je nekdo storil kaznivo dejanje, dokazovati samo s pravnomočno sodbo, a tudi ta omejitev je zrelativizirana z določbo šestega odstavka 160. člena, po kateri sodba ni potrebna, če je bilo dejanje storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena, vendar mora obdolženi dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.
Pri dejanju žaljive obdolžitve obdolženi zaradi teh okoliščin sicer ni avtomatično rešen, ker zakon izrecno določa, da lahko odgovarja bodisi za kaznivo dejanje razžalitve bodisi za kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen). A vendarle, v območju kaznivega dejanja razžalitve je treba gledati tudi na razloge za izključitev protipravnosti pri tem kaznivem dejanju. Mislim, da ni potrebna dodatna razlaga, zakaj rajanje po vseh teh členih Kazenskega zakonika po uradni dolžnosti ni stvar, ki bi jo oboževal.
Najnovejša sodba Ustavnega sodišča glede teh kaznivih dejanj (Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015) je zanimiva prav zaradi tega, ker ažurira in daje vpogled v bistvo trenutno aktualne ustavnoskladne razlage pri teh kaznivih dejanjih, še zlasti v pomen resne kritike kot enega izmed pojmov, ki se pojavljajo kot razlog za izključitev protipravnosti kaznivega dejanja razžalitve. Tako je po prepričanju Ustavnega sodišča kot resno kritiko mogoče razumeti ne le strokovno, temveč tudi nestrokovno, kritično mnenje javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav, pri tem pa nas ne sme motiti provokativno izražanje, vključno z uporabo metafor. Odločba je sicer logično nadaljevanje dosedanje prakse Ustavnega sodišča in ESČP.
Očitno je, da se teža in obseg razlogov za izključitev protipravnosti v razmerju do znakov kaznivega dejanja povečujeta, zlasti v primerih javnih oseb oziroma oseb, ki opravljajo javne funkcije. V takem primeru pa se začne postavljati vprašanje, ali ni mogoče na raven splošnega pravila spraviti kak drugačen opis znakov kaznivega dejanja ali celo odreči kazenskopravno zaščito določeni kategoriji oškodovancev ali pa izločiti kategorijo potencialnih storilcev, recimo novinarje.
Ker Ustavno sodišče nalaga, da morajo sodišča razloge za utemeljitev posegov v svobodo izražanja podati še posebej prepričljivo (26. točka citirane odločbe), se zaradi instrukcijske maksime sodiščem spet nalaga precejšnje delovno in argumentacijsko breme. Še zlasti, če upoštevamo, da je nivo obravnave javnih oseb po (nekaterih) medijih vedno nižji.
Vsekakor nič ne kaže, da bom to poglavje Kazenskega zakonika kaj bolj vzljubil …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
