V luči tega spoznanja pa je težko oblikovati jasno začrtano polje delovanja in še težje usmerjati delovanje neke državno organizirane skupnosti. Če je slednja še institucionalno vpeta v širše okvirje, ki v bistvu preprečujejo nacionalno specifične posege, smo postavljeni v podobno situacijo, kot bi se znašel pianist z lisicami na rokah … Lahko sicer dokaj zadovoljivo odigra nekaj običajnih skladb, ki ne zahtevajo gibanja po celi širini klaviature hkrati, kaj več pa ne. Mislim, da trenutno na svetu ni več kot pet držav, ki bi imele na razpolago celoten razpon, pa še za te nisem čisto prepričan. Če je torej delovanje države tisto, kar bi lahko premaknilo stvari v novo smer, moramo že na začetku ugotoviti, da obstajajo tako zunanji, kot notranji limiti tega. Nekatere od teh omejitev so takšne pridobitve civilizacije, da se jih ne smemo in ne moremo odreči, vsaj glede tega po mojem ostaja konsenz.
Verjetno je prav v omejenih možnostih države razlog, da nekateri iščejo pot nazaj v »tradicionalne« vrednote in sheme delovanja. V čase torej, ko je na vsako vprašanje obstajal dokaj enostaven odgovor, ne tako kot sedaj, ko na vsak odgovor najdemo ogromno vprašanj. Še najbolj skrajen primer tega je sedanje dogajanje na Bližnjem vzhodu, ko se poskuša vzpostaviti delovanje kalifata in ga utemeljiti na nekih skrajno razumljenih pravilih islama. Da je za takšno delovanje potrebno čisto konkretno nasilje, je jasno, ne razumem pa, kako se motivov tistih, ki pri tem sodelujejo ne razume. Naj se nam Zahodnjakom zdi to še tako čudno, gre za poskus, da se najde tisto, kar predstavlja enostaven, v stoletjih pred procesi globalizacije, moderne države, ekonomije in kar je še tega, samoumeven ali pa vsaj avtonomen način bivanja na tem področju. Čas bo pokazal, ali je takšno stanje tudi mogoče trajno vzdrževati, saj vsi vemo, da, kot je rekel Bismarck, se z bajoneti da napraviti vse, razen sedeti na njih. In ISIS je samo skrajni primer, ki nam je, kot takšen, jasneje pred očmi. Nikakor pa ne moremo spregledati, da so podobne želje podane tudi v smereh, poznanih v državah okcidenta, ki jih je zgodovina že presegla ali celo zavrgla. V levi, desni in sredinski smeri, da se razumemo. Da se pri tem implicitno ali celo eksplicitno jemlje v zakup uporaba sile, je tisto, kar bi nas resnično moralo skrbeti.
Še pred par leti, bi samo ekstremni pesimisti, po vsem divjanju na področju Balkana, trdili, da je na območju Evrope mogoča nova vojna. Danes najdeš v vsakem bifeju koga, ki bo resignirano rekel, da samo še čaka, kdaj bo izbruhnila, nekateri pa celo pravijo, da že poteka in je samo vprašanje časa, kdaj bo začelo pokati. Da je stopnja frustracije velika, verjetno ni vprašanje, na srečo pa se ta vedno ne odraža v povečanju nasilnih ravnanj v družbi. Je pa nevaren potencial, ki ga ne bi smeli zanikati ali spregledati.
Problem, zakaj do takšnih odklonov prihaja, je po mojem osebnem prepričanju v tem, da zaenkrat še ne (z)moremo misliti zunaj našega razumevanjskega horizonta in najti drugačnih poti. Dolga stoletja, ki so oblikovala naše trenutno veljavne rešitve, nam hkrati preprečujejo, da bi zmogli misliti drugače. Še zlasti zaradi tega, ker na mnogih področjih ustrezna prilagoditev pojmov, s katerimi poskušamo operirati, ni mogoča oz. povzroča strah, če ne celo izrazit odpor. Na drugi strani se pogosto dogaja prav to, da če že najdemo rešitve, ki bi lahko predstavljale neko novo pot, prilagojeno novim razmeram in razumevanju, kaj hitro pride do vračanja v rešitve, ki smo se jim želeli izogniti. Dober primer je recimo oblikovanje institucij neformalnega nadzora, kot so ombudsman, varuhi takšnih in drugačnih pravic, nenazadnje Komisija za preprečevanje korupcije, kjer se zelo hitro pojavijo ideje po podelitvi ali prevzemanju represivnih instrumentov, kar bi moralo biti omejeno na »čiste« državne organe. Enake zgodbe se ponavljajo tudi pri oblikah, ki zadevajo sodno vejo oblasti, kjer se mnoge rešitve lahko pokažejo zgolj kot izgubljena priložnost zaradi preslabe podlage, na katero smo jih cepili – beri: razumevanja pomena in namena, ki presega tradicionalno pojmovanje.
Če bi sedaj trdil, da sam zmorem preseči to vklenjenost, bi se gladko zlagal. Naj to pojasnim na preprostem primeru. Sam recimo ne razumem, zakaj je sedaj postalo samoumevno, da se nekateri pravniki, katerih posebno znanje je ustavno pravo, postajajo najprej »ustavni pravniki«, nato pa enostavno »ustavniki« (pa čeprav SSKJ po mojem vedenju te besede sploh ne pozna), a verjetno je to še en pokazatelj, da se išče nov (slovenski) pojem za iskanje rešitev, ki zadevajo ustavna vprašanja. V tem smislu gre za nekaj, kar mogoče pomaga oblikovati diskurz in ubesediti njegove akterje, a imam pri tem vendarle določene zadržke. Verjetno zato, ker kot pravnik, ki ga zanima področje teorije in filozofije prava, pravo vendarle vidim širše kot zgolj ustavo oz. vprašanja, povezana z ustavnim redom. Že na tem primeru se vidi, na kakšne probleme lahko naletimo, ko mislimo določeno družbeno stvarnost. In ta primer je popolnoma banalen in brez resnih posledic.
Kako torej misliti druge, pomembnejše probleme? Kako misliti »trajnostni razvoj«, »ekonomijo, ki ne temelji na gospodarski rasti«, »univerzalni temeljni dohodek«, nenazadnje tudi »črkobralstvo«, kot enega izmed problemov, ki se sedaj postavljajo v ospredje delovanja sodne veje oblasti. Vse to namreč zahteva bistvene odklone od tradicionalnega mišljenja, ki jih čas zahteva in terja. Poti nazaj po mojem ni – tako kot bi si sam želel, da bi se vrnil v mlada leta, ko so bile stvari enostavne, žal tega ne morem storiti in sem preprosto prisiljen iskati rešitve tudi na področjih, za katera še pred leti nisem niti vedel, da obstajajo ali pa se mi celo izrecno upirajo. A tako pač je …
Vsekakor živimo v zanimivih časih – ali je to prekletstvo ali sreča, bomo pa še videli.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
