Prva, najbolj osnovna je, da čeprav se pogosto srečujemo z duševnimi motnjami takšnih ali drugačnih vrst, nekako ne verjamemo v njihov obstoj. Pri lažjih oblikah sploh ne, tam bi se, po mnenju povprečnega prebivalca naše družbe, vsak »lahko sam k sebi spravil«. Pa je duševnih motenj in bolezni, tako kot vseh hujših bolezni telesa, vse več. Moderna družba pač generira stresne situacije in stiske, ne nudi ustreznega okolja za omilitev pritiskov, recimo v družini, šoli itd. Če k temu dodamo še vedno večjo zlorabo drog in alkohola je jasno, da je tega kar precej.
Druga stvar je pri samem razumevanju človeka in njegove podrejenosti pravnim pravilom. V razumevanju človeka kot adresata pravnih pravil navadno ločujemo med "naravnim" in "pravnim" človekom,(op.1) pri čemer je pravni človek opredeljen kot pravni subjekt, torej pravu podrejen in je pravno konstituirana tvorba, ki predstavlja v posameznih elementih le približek naravnemu človeku.(op.2) Ta umetna opredeljenost mu daje masko (pravno vlogo) pod katero nastopa v pravni igri, ki se sestoji iz pravic in dolžnosti, ki mu omogočajo, da stopa v pravna razmerja in v njih uresničuje pravno dovoljene cilje.(op.3)
Za razliko od pravnih oseb, katerih nastanek je odvisen od človekovega zavestnega delovanja, je v modernem pravu za nastanek pravnega človeka pomembno (naravno) dejstvo njegovega rojstva, kar ga postavlja v poseben položaj. Kljub umetni (pravni) konstituciji človeka v modernem pravu ne sme priti do tega, da bi pravo gledalo na človeka kot na objekt.
Stopnja udeležbe v pravnem svetu je odvisna od sposobnosti, ki jo pravo pripisuje določenemu pravnemu človeku. Tudi ta sposobnost je v bistvu umetna, saj presumira razumsko razsežnost človeka na način, da slednji postane sposoben za avtonomno nastopanje (ta sposobnost šele omogoča aktivno vlogo v pravnem svetu) s potekom določenega časa.
Sposobnost za dejanja, ki se kaže v t. i. deliktni sposobnosti in poslovni sposobnosti, nastane kot posledica pravne presumpcije, da je človek sposoben zavestno dojemati svoje delovanje v pravnem svetu in se ravnati v skladu s pravnimi pravili oz. razumeti, da ravna v nasprotju z njimi. Pravo zato predvideva tudi primere, ko se to predvidevanje ne pokaže kot pravilno, s čemer korigira svojo "umetnost", tako v posameznem kot tudi v več ali celo vseh primerih. Sem sodijo pravni instituti zmanjšane prištevnosti, neprištevnosti itd. do odvzema poslovne sposobnosti.
Tretja stvar pa je gotovo razumevanje varnostnega ukrepa in kazenskega postopka, ki se za izrek slednjega izpelje pri neprištevnem storilcu kaznivega dejanja. Postopek, ki ga določa 28. poglavje ZKP je namreč do storilca dokaj neoseben. Celo prisotnost obdolženca na obravnavi ni nujna, oz. kot pravi zakon se povabi, če je njegovo stanje tako, da je lahko navzoč na glavni obravnavi. Predvsem se postopek vrti okoli tega, kakšna je narava njegove duševne motnje, če obstaja nevarnost, da bi lahko kazniva dejanja zaradi tega ponavljal in ali je mogoče odpraviti to nevarnost z zdravljenjem bodisi v zavodu bodisi na prostosti.
Pri tem postopku same nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj ni tako težko ugotavljati, je pa težje ugotoviti, ali je obdolženca sploh mogoče zdraviti. Duševna motnja je namreč pogosto posledica popolne fizične prizadetosti možganov zaradi uživanja alkohola ali drog in tu na žalost ni nikakršnega zdravila niti zdravljenja, zgolj vzdrževanje nekega bolj ali manj stabilnega stanja. Pri čemer je največja težava, da ni ustreznih ustanov, ki bi lahko izvajale ta ukrep pri obdolžencih, ki so potencialno nevarni – t.i. forenzičnih psihiatričnih zavodov. Mnogi bi zato raje videli, da bi bil obdolženi pač »samo« bistveno zmanjšano prišteven v času storitve kaznivega dejanja, saj ga potem lahko vtaknemo v zapor.
Mogoče pa imajo komentarji, ki sem jih navedel zgoraj, vendarle nekakšen globlji smisel. Mogoče željo po tem, da bi iz tega »normalnega« sveta lahko ušli v svet »norosti« in zavidanje tistim, ki so že tam.
(1) Glej Cerar 1993, str. 14-29, Pavčnik 2001, str. 99-102.
(2) Cerar 1993, str. 23.
(3) Pavčnik 2001, str. 98.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
