Verjetno se lahko strinjamo, da je leto z zgovorno končnico 13, prineslo vse, kar ta številka po praznoverjih lahko prinaša, a hkrati tudi pokazalo, da vsako spoznanje slabega nosi v sebi tudi možnost dobrega. Prosto po Avguštinu, da pač svetlobe ne moreš spoznati brez teme in da je slednja njen nujen spremljevalec. 2013 je prineslo tako več razkritij, kot katerokoli leto prej in v tem je njegov veliki potencial.
Očitno je, da vsaka stvar potrebuje svoj čas in dokler nismo potisnjeni v položaj, ko določene zadeve niso več samoumevne zaradi takšnega ali drugačnega pomanjkanja, ugledamo vso nesnago na dnu oz. ta priplava na površje. Vsakega od nas se je torej leto 2013 v tem pogledu dotaknilo, padalo je levo in desno, od zgoraj in spodaj, povsod v bali mladenke Slovenije so se pokazale luknje od moljev.
Jasno je, da naš slovanski fatalizem prinese s seboj tudi prepričanje, da se tukaj ne da kaj narediti, in če mu dodam za nas še dokaj tipičen pesimizem in ščepec balkanskega temperamenta, se ob prej naštetem kaj hitro pojavi cela vrsta novih idej. Še najbolj o kakšnih revolucionarnih podvigih, želje po vladavini tujcev in še kakšnem apokaliptičnem scenariju za povrhu.
A dejstvo je, da prav takšne horuk zadeve povzročajo največ posledic, ki smo jih imeli priložnost videti letos. Kaj drugega pa naj rečem o recimo sodnih razpletih, ki smo jim bili priča letos? Povsod, kjer se je poskušalo zadeve urejati na horuk način, je sedaj potrebno plačati velik, v nekaterih primerih ogromen račun. Od »izbrisanih«, do plač in regresov javnih uslužbencev, pa če želite, do bančne »luknje«. Velik račun nepremišljenih odločitev, katerega se, ker smo to tiho dopuščali, nikoli ne bo moglo v celoti izstaviti točno določenim osebam. Pri tem ne mislim sodnih odločitev, ker so te zgolj ugotovile, da v moderni družbi pač ne moremo sprejemati, da je pravo v zakon povzdignjena volja vladajočega razreda oz. kot si to pogosto predstavljajo nosilci vsakokratne politične oblasti, da se lahko zakoni postavljajo zgolj zaradi pooblastila, ki je politični oblasti dana, ne da bi bilo potrebno paziti tudi na vsebino, ki je v določenih primerih nedotakljiva. Tukaj imamo večji ostanek marksistične misli, kot bi si kdo mislil, na žalost v obliki farse. Sedaj bo čas, da tudi politika jasno spozna, da je »umetnost mogočega« (Bismarck), pri čemer obseg in doseg njenega »mogočega« določa pravo.
Pri vsem tem seveda tudi sodstvo ne moremo spremeniti v neke vrste »hitra sodišča«, ki bi po kratkem postopku pošiljala takšne ali drugačne zlobce v zapor ali, kot tudi pogostokrat preberem v komentarjih, na »prisilno delo«. Značaj sodišč in sodnih postopkov je pač tak, da zahteva svoj čas. V letošnjem letu se je za marsikaterega obtoženega, katerega nismo bili vajeni videti na sodiščih, ta čas pač iztekel, mnogim pa se še izteka. Dejstvo je tudi, da se je ta čas skrajšal, ne bo pa nikoli resnično kratek, kot tudi ni po svetu. A to ima seveda svoj razlog, ki ga bo moral razumeti tudi naš temperament - preprečuje nepremišljenost in s tem krivico.
Tudi zame osebno je letošnjo leto pomenilo celo vrsto spoznanj in sprememb. Nekatere so bile takšne, da so me dodobra pretresle, druge spet, zlasti v zadnjih mesecih, ponovno vrnile upanje in elan.
Mogoče je na tej točki trenutek, da se v prid Silvestrovega zaustavim. Na leto 2013 bo očitno mogoče misliti z grenko sladkim priokusom, a vendarle bo dovolj razpoznavno in pomembno, da nam lahko podari upanje za naprej ali vsaj kakšno spoznanje več.
Zato bi se najraje od tega leta poslovil z malo vinjeto v slogu Baneta Bumbarja (za tiste, ki se še spomnijo nadaljevanke »Na vrat na nos«, prispevam še glasbo http://www.youtube.com/watch?v=s9uB8rgq0tI)
»Tistega leta je umrl Nelson Mandela, razkrila se je bančna luknja, vidni ljudje so bili obsojeni korupcije, Tina Maze je bila svetovni prvak … jaz pa, sem znova našel upanje v sebi«
In vsem » Srečno Novo leto 2014«!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
