c S

O balonih, Richardu Bachu in fiskalnem pravilu

mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
29.08.2012 Ob tragični nesreči balona na Barju, predvsem pa ob kasnejših komentarjih dnevnega časopisja in drugih medijev, zlasti glede neveljavnega oz. odvzetega dovoljenja pilota in sedaj še prepovedi letenja zaradi manjkajočih spričeval letalskega prevoznika, sem se spomnil na črtico „Besede“ iz knjige Podarjena krila. To kratko razmišljanje je napisal Richard Bach, ki je bolj znan po Jonathanu Livingstonu Galebu in Iluzijah.

Richard Bach je najprej in predvsem pilot, ki je verjetno najbolje ubesedil misli vsakega, ki je že kdaj užival v letenju, hkrati pa v svojih knjigah ponuja toliko izhodišč za notranjo refleksijo vseh faset našega življenja, da je njegovo pisanje znano tudi širši – ne-leteči javnosti.

Naj mi bo dovoljeno uporabiti nekaj odlomkov iz te črtice:

„Spomnil sem se vesti v časopisih, ki sem jih tolikokrat bral: „Danes je neko potniško letalo povozilo lahko športno letalo cessna, ki je bilo privezano na ploščadi letališča. Cessno je pilot po pristanku parkiral na letališki ploščadi. Pilot letala, ki je popolnoma uničeno, ni prijavil poleta in ...“

Ni prijavil poleta, pomeni v novinarskem žargonu kriv. Vzrok nesreče. Dobil je kar je zaslužil

Nato...

Razgleduj se naokrog in pazi na druga letala. Vse preveč preprosto. V katerikoli družbi, ki noče zaupati človeku, v kakršnikoli civilizaciji, ki zahteva poroštvo varnosti od nezmotljivih črnih skrinjic namesto prizadevne pazljivosti, je izraz razgleduj se naokrog in pazi tako brez trohice vzvišenosti, da postane človeku res kar neprijetno. Tako prekleto preprost je, to je tisto.“

Nato opisuje, kako ni prijavil poleta, a letel na pravilni višini, ko mu je nasproti pridrvelo ogromno transportno letalo, ki je letelo v napačno smer in končuje:

„Če bi bil morda ravno takrat zatopljen v zemljevid in bi velikan čisto preprosto zmlel mojega swifta, potem nič ne dvomim, kaj bi poročali časopisi. Ko bi v članku razložili, da se je swift razletel v prah in da je na transportnemu letalu ostala le nepomembna vzboklina v korenu krila, bi se poročilo končalo nekako takole: „Predstavnik Zvezne uprave za civilno letalstvo je v svoji izjavi obžaloval, da je prišlo do neljubega dogodka, vendar je moral na zastavljeno vprašanje priznati, da pilot športnega letala ni prijavil poleta“

Jasno je da je balonarska nesreča izjemno tragičen dogodek in izgubljenih življenj ne more ničesar nadomestiti. Kljub temu pa me pri vsem moti kar nekaj stvari, ki kažejo kako daleč smo kot družba prišli v smislu iskanja pravnih garancij za srečno in varno življenje.

Poanta Bachove črtice je prav v tem. Lahko imaš sto in nekaj predpisov, lahko zahtevaš milijon raznih dovoljenj in potrdil, a varnosti ti to ne zagotavlja. Le kdo si danes upa verjeti v to, da bi do te nesreče prišlo tudi, če bi pilot imel veljavno dovoljenje in, če bi imel tudi spričevalo letalskega prevoznika?

Pa bi! In sedaj ne špekuliram o tem, ali je šlo za krivdo pilota ali nepredvidljive atmosferske prilike. Preprosto, do zrušenja tega balona bi prišlo ne glede na to, ali bi nek upravni organ izdal svojo upravno odločbo ali zakonodajalec sprejel še tako strog predpis. Zakon sam nikoli nima neposrednih učinkov na stvarnost, prav obratno, v večini lahko rečemo, da šele stvarnost terja zakon.

Današnja družba je pač takšna, da pričakuje od prava ogromno in po mojem, že zdavnaj preveč. Pri takšnih primerih ugotovljene kršitve prava nudijo ljudem neke vrste olajšanje oz. jim tragični dogodek uvrščajo v neko dojemljivo kategorijo ali na določen način nudijo pojasnilo za nekaj, kar ni mogoče popolnoma pojasniti.

Ne vem, kako lahko pričakujete popolno varnost, če se po zraku (ki ni naš element) prevažate v košari polni utekočinjenega propana, obešeni na, v tanko opno iz blaga  oblečen, mehur toplega zraka, pri čemer vsake toliko pošiljate v taisti mehur več metrov dolg plamen. Če to varnost pričakujemo od v nekem predpisu zapisanih besed, je to več kot naivno.

A takšni pač smo; na vse več področjih se igramo nevarne igre, od tega, da skačemo na glavo v brezno, privezani na gumijasto vrv do tega, da špekuliramo na borzi  ali pa se igramo z življenji in usodami drugih, ne da bi pomislili, kaj s tem počnemo. Potem pa pričakujemo od prava, da bo rizike teh dejanj preprečilo. 

Ne bo.

Če ne delujemo tako, kot je prav, so vsa zapisana pravna pravila samo to, kar je zapisal Bach v naslovu te črtice – besede. In obratno, zapisane besede same po sebi ne bodo napravile nekaj kar je narobe – prav.

Zakaj vseeno mislimo tako?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.