Verjetno bi večino dolgočasil z razlago, kako se je razvijal sodobni koncept suverenosti, ki ga danes ne postavljamo pod vprašaj, ampak ga skorajda predpostavljamo. Bodin je koncept suverenosti kot absolutne in trajne oblasti v razpravi Šest knjig o republiki oblikoval prav zaradi tega, ker je šele absolutna oblast v smislu absolutističnega monarha preprečevala kaos takratnih verskih vojn v Franciji. Z Bodinovim konceptom suverenosti se je začelo ustvarjanje oziroma oblikovanje sodobne države z enotno oblastjo. Sam se v tej zvezi vedno spomnim simpatično arhaičnega Pitamičevega jezika iz njegove Države:
Francoska beseda »souverain« izvira iz latinske besede »superanus«, ki pomenja »višji«. Tako so se nazivali fevdalni gospodje, kojih oblast ni izvirala od drugih fevdalnih gospodov.[1]
Poznejši razvoj je bolj kot osnovni koncept suverenosti, torej splošno moč (države), da samostojno obvladuje ter usmerja sebe in vse druge osebe oziroma družbene entitete v nekem prostoru, v ospredje postavil vprašanje nosilca suverenosti (monarha, države, naroda itd.). Ključno pa je to, kar danes spoznavajo študenti prava v prvem letniku – bistvo suverenosti, ki se kaže v neodvisnosti državne oblasti. Pri tem naj opozorim zlasti na razumevanje zunanje in notranje suverenosti države; zunanja se kaže v neodvisnosti države nasproti drugim državam oziroma organizacijam enake ali podobne vrste, notranja pa pomeni vrhovnost državne oblasti kot pravne nadrejenosti države vsem subjektom na njenem ozemlju.
Da sta navedeni razsežnosti relativizirani, je jasno in se tudi v pedagoškem procesu vedno poudari. Posamezna država ne obstaja v nekakšnem vakuumu, temveč sobiva z drugimi (suverenimi) državami. Pri tem jih vežejo takšna in drugačna pravila, v nekaterih primerih se način izvrševanja suverenosti lahko prenese tudi na mednarodne subjekte. Vse to je seveda znano. Še pred časom so bili mednarodnopravni okviri bolj ali manj opredeljeni z izhodišči, zajetimi v dokumentih Organizacije združenih narodov, in nadalje razčlenjeni z viri različnih regionalnih mednarodnih organizacij. Če k temu dodamo še Evropsko unijo in njen pravni red, je bilo vse skupaj precej predvidljivo, pa čeprav je zadevalo vprašanje zunanje suverenosti neke (tudi naše) države. Preglednost teh (pravnih) ureditev je bila vedno vprašljiva, zato so pravniki, ki so se na to področje resnično spoznali, od nekdaj imeli malce poseben status. Ureditev na ravni Evropske unije se počasi spreminja v preplet pravil, ki zahtevajo specialistično znanje, ker je tega preprosto preveč. Samo občasno se pojavi kak predpis, ki povzroči zanimanje javnosti (kot na primer uredba o registraciji kokoši, še prej pa so bile znamenite kumarice in banane). Na mednarodnopravni ravni precej živahne debate sproža besedna zveza rules-based order, kar grobo lahko prevedemo kot na pravilih utemeljen red – pojavlja se namesto mednarodnega prava, pri katerem se pravzaprav ne ve natančno, kaj naj bi zajemal. Kar pa zadeva notranjo suverenost: če je resnični cilj države urejanje zadev v skladu z voljo nosilca suverenosti – ljudstva, zakaj potem pravni red večinoma ne sledi ugotovljenim interesom večine, temveč se pogosto uveljavljajo partikularni interesi, praviloma ekonomsko močnejših skupin?
Zaznavanje te relativnosti suverenosti je v Veliki Britaniji vodilo tudi v njen izstop iz Evropske unije. Takšno je vsaj moje osebno prepričanje. Ne gre za nič drugačen pojav, kot je vznik tako imenovanih suverenističnih populistov, kamor spadajo voditelji držav, ki poskušajo uveljaviti lastno voljo. Čeprav je glede tega mogoče zaznati tako vzpone (na primer Orban) kot padce (na primer Babiš), je dejstvo, da bodo ekonomske in varnostne krize v ospredje spet postavile vprašanje, ali se državam izplača odreči (delu) svoje suverenosti ali bo bolje pri tem iskati lastno pot.
Angležem je morda lažje, saj je pri njih vsaj očitno, kdo nosi žezlo. Če ne drugega, lahko gledajo pisane povorke livriranih kočijažev, pripadnikov aristokracije in kronano glavo, pa četudi brez resnične moči. Toda včasih je podoba pomembnejša od vsebine.
[1] Leonid Pitamic, Država, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 2.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
