Dejstvo je namreč, da na posameznike, ki igrajo določene vloge v našem življenju gledamo skozi določene predikate, s katerimi jih na določen način popredalčkamo v naše življenje. Ko nato pride do določene življenjske izkušnje, ki zadeva tako osebo, jo pogosto presojamo skozi te predikate in v kolikor je dogodek takšen, da postavlja naše prepričanje o tej osebi pod vprašaj, pride do cele vrste reakcij. Nekatere od teh, in takih se mi zdi je vedno več, so izrazito iracionalne in zaradi tega tudi, če gledamo širše, nevarne.
Sodobna družba namreč temelji na podmeni, da smo ljudje sposobni razmisleka in da vstopamo in vzdržujemo medsebojne odnose z določeno razumno distanco, v kateri lahko presodimo, ali neka oseba izpolnjuje oz. ima določene lastnosti ali ne in v skladu s tem prilagodimo svoje ravnanje. To razumno distanco vzpostavljajo tudi nekateri pravno postavljeni instituti, kot npr. prepoved diskriminacije zaradi določenih osebnih lastnosti posameznika in njegove intimne sfere. Temu služi tudi postuliranje diskurznega prostora v vseh pomembnejših področjih odločanja in seveda samega postopka odločanja. Praviloma bodo zahteve večje, kolikor je teža odločitve večja.
Pogosto v te namene celo odrekamo odločujočim določene informacije, zlasti take, ki bi lahko pri njih vzpostavile predsodke ali aktivirale prepričanja, ki v konkretnem predmetu odločanja ne smejo igrati vloge. Na tak način se pričakuje, da bo odločitev v bistvu zelo neosebna, vezana samo na določeno dogajanje in s tem maksimalno objektivna, racionalna. Pri tem poudarjam, da znanstvene objektivnosti v medsebojnih človeških odnosih seveda nikoli ni mogoče doseči v popolnosti, ki jo le ta zahteva.
Ker sem do sedaj verjetno dokaj nejasen, dajmo to ponazoriti z nekaterimi primeri.
Predstavljajte si, da izveste, da je nek vaš prijatelj, za katerega ste cel čas verjeli, da ima popoln zakon, poznali ste njegovo pametno in čedno ženo in včasih prav zavidljivo opazovali njuno srečo, zbrisal na Bahame s prsato blondinko, za katero sicer veste, da tudi intelektualno izpolnjuje vse pogoje, ki jih prsatim blondinkam pač pripisujejo. Vaša reakcija bo praviloma: »Ne morem verjeti, pa kaj pri vragu ga je pičilo?« Nato bo sledila cela vrsta miselnih procesov, ki bodo poskušali najti razlog v njegovi odločitvi in za katere boste, če se boste v to poglobili, kaj kmalu ugotovili, da služijo predvsem iskanju racionalne utemeljitve, ki bi ohranila vaše vedenje o prijatelju in šele mnogo kasneje, če sploh, spremembi njegove označbe oz. vašega prepričanja o njemu. Recimo, jah, se mi je zdelo, da je bila njegova žena pogosto hladna do njega (zaposlena, obremenjena z kariero itd.) ali vem, da je bil pod stresom zadnje čase itd. itd.
Enako, če vam ta prilika ni najbolj povšeči (lahko zamenjate tudi prijatelja s prijateljico in blondinko z vrtnarjem), bi bila, če vam za vašega otroka sporočijo, da je v trgovini kradel sladkarije ali kaj podobnega.
V širšem, družbenem kontekstu se enake reakcije pojavijo takrat, ko se nekaj podobnega zgodi nekemu predstavniku političnega življenja. Recimo, kar je danes že skorajda vsakodnevno, da se znajde v kazenskem postopku. Reakcije, ki jih lahko prebiramo, recimo po forumih, so predvidljive, goreča zagovarjanja v skladu s opredeljenim predikatom, torej bodisi v smislu »saj sem vedel« ali »ni mogoče (zarota!)«. Tudi če kasneje pride do takšnega ali drugačnega zaključka, se bodo debate le stežka spremenile, če sploh.
Dejstvo je, da si za lažje življenje ob poplavi informacij ustvarimo določena prepričanja in po njih ravnamo tako svoje ravnanje, kot tudi ocenjujemo ravnanje drugih. V kolikor jih ne bi imeli, pogosto odločitev sploh ne bi mogli sprejemati, naše odločitve pa zaradi vedno hitrejšega tempa življenja preprosto ne omogočajo daljšega in globljega razmišljanja. Te, kot jih poimenuje Michael Shermer v knjigi »The believing brain« kognitivne pristranskosti (cognitive biases), torej izpolnjujejo svojo stabilizirajočo vlogo a se jih je predvsem potrebno zavedati in obvladovati, zlasti v javnem diskurzu.
Najtežja dilema, ki se pred posameznika postavi zaradi teh prepričanj je namreč v tem, ker s padcem prepričanja pade tudi lastno dojemanje sebe kot dobrega in poštenega človeka. Človek, ki samega sebe dojema kot slabega in zaradi tega deluje slabo oz. zlobno, živi samo v pravljicah in mitih.
Pri vseh izkušnjah, ki postavijo pod vprašaj posameznikovo prepričanje se zato nujno pojavi reakcija »Počakaj malo. Bodisi so tile prepričljivi dokazi napačni ali pa se motim jaz – in jaz se ne morem motiti, saj sem vendar dober človek«(*1) Ob taki premisi je jasno, da pride do stremljenja, da se poskuša prepričati samega sebe, da so bila prepričanja o nekom drugem pravilna in pri tem išče predvsem dokaze, ki to podpirajo in zanemari dokaze, ki to omajajo.
To napetost, ki jo danes pravzaprav v odnosu do vseh pomembnejših vprašanj občutimo v naši družbi je z razumevanjem psiholoških fenomenov, lažje premagati. Mogoče se na začetku lahko zadovoljimo s tem, da si dopovemo, da naša prepričanja o nekom ne determinirajo nas samih ali po domače povedano, če se nekdo, ki ga ocenjujemo kot dobrega izkaže za drugačnega, to niti približno ne pomeni, da smo tudi sami slabi. Bomo pa se zlahka izenačili z njim, če ga bomo še dalje kovali v zvezde…
Sicer pa tako ali tako vemo, kako je z malikovanjem (glej Exodus 20:3-4)
(1)“Wait a minute. Either this overwhelming evidence is wrong or I was wrong – and I couldn’t be wrong because I’am a good guy” Rob Warden, profesor prava na univerzi Northwestern, povzemam po knjigi Michaela Shermera. The Believing Brain. Str.264
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
