Gre za spoštovanje sodbe Ustavnega sodišča po primerljivosti sodniških plač drugim predstavnikov oblasti, po domače povedano – ministrom in poslancem. V končni fazi me namreč sploh ne zanima, kako se bo dosegla ta primerljivost, a dejstvo je, da mora biti podana in očitna. Pa tudi, če sodniške plače ostanejo iste in se zmanjšajo ustrezne ministrske in poslanske plače.
Ko sem v zvezi z višino plače pogledal malo v mednarodne vode, sem na strani CEPEJ prebral tudi to, da ima recimo prvostopenjski sodnik na letni ravni na Hrvaškem 500 in v Bosni skoraj 800 evrov več plače, podatki resda iz leta 2004. A to tukaj, vsaj zame, ni problem.
3. člen ustave je namreč jasen. V njem med drugim piše, da se oblast, ki jo ima v rokah ljudstvo, izvršuje po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. In tudi iz poglavja ustave, ki ureja sodno vejo oblasti, jasno izhaja, kdo izvršuje slednjo – sodniki. V istem košu so torej – poslanci, ministri in sodniki. Sekretarji in podsekretarji v ta koš ne sodijo. In tukaj ni in ne sme biti dileme.
Seveda obstajajo z vidika primerljivosti določene specifičnosti vsake posamezne veje oblasti določeni proti argumenti, med katerimi se zlasti izpostavlja številčnost sodnikov, trajnost mandata in seveda storilnost. A ti nikakor ne smejo zamegliti temeljnih vrednot, ki jih opredeljuje ustava.
Najprej o številčnosti. Da, v Sloveniji je številčno gledano precej sodnikov. Res je tudi, da je tudi precejšnje število različnih sodišč. A je tudi številčno gledano veliko primerov, saj se Slovenci radi pravdamo, pogoste so kršitve raznih predpisov in se tudi zaradi velike kvantitete (o kvaliteti nima smisla na tem mestu) slednjih moramo obrniti na sodišča, ki kot vemo, pri delitvi oblasti izvajajo svojo temeljno funkcijo – da povedo, kaj zakon sploh pravi (iuria novit curia). In bolj ko spreminjamo celo sistemsko zakonodajo preko noči, več je in bo potrebe po tej veji oblasti. Z manj zakonodajne vneme in premišljenim delom, bi bila predvidljivost uspeha ali neuspeha na sodišču večja, s tem pa tudi manjša potreba po sodnikih.
V javni razpravi mi gre najbolj »na jetra« neprestano poudarjanje trajnosti mandata kot neke ekstremne ugodnosti, ki jo je deležen sodnik po ustavi in kako bi bilo potrebno to ukiniti itd. Eh, kje so tisti časi, še v rajnki Jugoslaviji, ko je Boštjan M. Zupančič glasno zastavil svojo besedo za trajnost mandata. Zato ker je prejšnji sistem jasno pokazal, kaj se zgodi, če sodnikom politika podaljšuje omejene mandate. In če bi bila kaj spervertiranost sodstva, bi to bila všečnost vsakokratni politiki. A to se hitro pozabi, ker zdaj smo pač na oblasti »mi«. In mimogrede, trajni mandat ni slovenski izum, obe zibelki demokracije – Združene države Amerike in Velika Britanija, ga poznata. In mimogrede, vsaj formalno se za pridobitev tega mandata morajo izpolnjevati pogoji, ki jih tako poslanci kot ministri ne potrebujejo. Bi omenil nekatere, pa se bom raje vzdržal – glej 8. člen Zakona o sodniški službi (ZSS).
Seveda pa trajni mandat nima veze z imuniteto pred tako poveličevano storilnostjo oz. zaščito pred lenobo. Norma je znana, preverjanje izpolnjevanja tudi in tudi posledice, ki je lahko tudi prenehanje sodniške funkcije. Kot v vsakem drugem poklicu in na vsakem drugem delovnem mestu.
Sedaj pa še o načinu. Ali je stavka res primerna oblika protesta, ne vem, a izkušnje so pokazale, da žal še tako precizna in jasna sodna odločba v tej državi pogosto ne dobita ustreznega odraza v drugih vejah oblasti. Da bi se izognili odločitvi npr. ustavnega sodišča, so nosilci drugih vej pripravljeni celo spremeniti ustavo ali ustavne akte. Namesto, da se bi sodno prakso upoštevalo pri oblikovanju novih predpisov, ki jih pripravlja izvršilna oblast, se raje popravlja zakone, da bi se zaobšla.
Ob prvih zahtevah sodnikov se je začelo, da se »s sodniki ne bo več nihče pogovarjal«, da »naj pa počnejo kaj drugega če so premalo plačani« ipd. Natančnih besed se ne spominjam, a pri taki retoriki tudi sodniško zavedanje dignitete našega položaja, diskretnosti in zadržanosti naše funkcije ni dovolj, da bi preprečilo zahteve po protestu. Mogoče je naša krivda tudi v tem, ker nismo kdaj prej izrazili odločnega protesta v zvezi z zadevami iz prejšnjega odstavka. Tokrat je doletelo nas in se je nekaj premaknilo.
Kolegi, ki so iskali rešitev za obliko protesta, so izbrali stavko. Kot sem omenil že v eni prejšnjih kolumn, je ta odgovor na položaj, ko nekdo več ne posluša. Zato si ji, ob upoštevanju prej navedenega, pridružujem.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
