Sodnikova vloga nasploh je takšna, da »scenarij« igre predvideva jasno ločitev med vlogo in tistimi elementi, ki ji ne bi smeli pripadati, in celo zahteva, da ostaja sodnikovo človeško bistvo zunaj te igre. Enostavno je preresna, da bi lahko tvegali vplive, ki jih pravni svet ne sprejema. Zato določbe o izločitvi sodnikov in drugih oseb iz postopkov, v katerih bi ti vplivi imeli moč (glej npr. 39. čl. ZKP). Tudi za človeka samega je v pravni igri prednost, da lahko ostaja v njej samo toliko, kolikor od njega zahteva ta vloga, in se lahko iz nje tudi umakne.
Težko je označiti, kar se dogaja v takšni pravni igri, če jo poskušam opisati iz položaja sodnika. Ali gre za zagonetko, pretvarjanje, laži, iskrenost, ki se kaže v igri udeleženih ... ničesar od tega ni mogoče označiti kot v celoti resnično. A dejstvo je, da se na neki način pretvarjamo (beri: igramo), ko ne upoštevamo stvari in trditev, ki so npr. podane prepozno, pridobljene nezakonito ali v delu postopka, ki nima teže za odločanje. Enako kot se pretvarjamo, da se nam določeno ravnanje npr. ne gnusi ali, resda bistveno redkeje, da z njim celo soglašamo. Toda pri delu nekako vzameš v račun, da ljudje, ko nastopajo pred tabo, sledijo interesom, ki so zanje pomembni in – če niso v nasprotju s smislom igre – legitimni. Je sicer utrujajoče, ko vidiš, da neka priča noče opisati dogajanja v celoti, ker bi lahko s tem razkrila tudi lastno nezakonito ravnanje, in v tej smeri odkloni odgovor na vprašanje, ali ko odvetnik uporabi vse možnosti, da se obdolženec ne udeleži obravnave, ali zavlačuje, vendar reakcije, ki jih lahko imaš, vsebuje scenarij igre. In to bi moralo biti na določen način razbremenjujoče, če ne bi bil na tej strani maske človek. Toda to je breme, ki ga tako kot v drugih poklicih sprejemaš, ker si izbral to poklicno pot. In prav možnost izbire je to, kar sprejemam, in z njo živim. Zato me ne moti.
Na nacionalni ali državni ravni se človek zlahka navadi, da bodo predstavniki političnih strank v odzivanju na dogodke dovolj predvidljivi, da njihovim reakcijam sploh ni treba slediti. Enako predstavniki interesnih skupin, kot so recimo sindikati ali razne zbornice. Saj vsak, ki ima vsaj kanček sposobnosti predvidevanja, točno ve, kaj bo kdo od njih rekel ali zatrjeval. In spet, ni mogoče pričakovati, da je vse, kar govorijo, resnica ali pa laž – gre za recimo resnico njihove perspektive. Tudi to ima pozitivni namen, ker, kot pravijo sociologi, stabilizira pričakovanja v družbi. Ker pa uporaba moči, ki jo te skupine imajo, poteka v okvirih in omejitvah, ki jih daje pravo, lahko tudi iz te igre izstopiš ali pa vanjo vstopaš le po potrebi.
Popolnoma drugačna stvar je že na evropski ravni, kjer se je pokazalo, da iz igre, ki se igra na področju ekonomskih interesov, niti posameznik niti država, v kateri ta prebiva, ne moreta popolnoma izstopiti, sklicevanje na pravo (naj se vrne dolg) pa postane vsaj dvomljivo, če že ne deplasirano. Pri tem lahko v določeni meri še računamo na garancije, ki jih daje pravni okvir EU, in možnost, da pri oblikovanju tega okvira sodelujemo.
Stvari, ki se dandanes postavljajo pred nas, so problematične prav zaradi tega, ker iz njih ni mogoče izstopiti. Priznati moram, da me od vsega, kar prinaša nevarnost vojne, ki je danes zaradi igračkanja velesil na ozemlju Sirije vsaj mogoča, najbolj skrbi dejstvo, da iz tega ni mogoče izstopiti. Zadeva ni niti predvidljiva, kaj šele, da bi sledila kakršnimkoli pravnim pravilom (tokrat ni niti vsaj navideznega prizadevanja za ustrezno resolucijo OZN); gre zgolj za vprašanje moči. Mogoče je moja skrb pogojena z dejstvom, da sem osebno spoznal občutek nemoči v strelskem jarku, a zdi se mi, da se psi vojne trgajo z verig, ki so jih nadele zaveze držav pravu po drugi svetovni vojni. In skrbi me občutek, da se iz tega ne moremo umakniti.
Ker to ni več igra.
(1) Marijan Pavčnik: Teorija prava: Prispevek k razumevanju prava, Cankarjeva založva, Ljubljana 2001 str.122(2) Ibidem, str. 35
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
