Sodniško društvo je sicer po mojem mnenju okvir stavke resnično malce nerodno in pomanjkljivo predstavilo. Verjetno bi moralo izrecno povedati in pojasniti, da so sodniki dosegli zmanjševanje sodnih zaostankov predvsem z osebno angažiranostjo in s pomočjo znotraj sodstva samega (recimo s sodelovanjem sodnikov iz drugih oddelkov - kar v sodniških krogih malce ironično imenujejo "pridemo tudi na dom") pogosto tudi brez posebnih dodatkov in plačil, skratka z dobro voljo in razumevanjem za probleme, ki so bili izpostavljeni s sodbo "Lukenda".
Pa čeprav je slednja opozarjala, da je pretežni vzrok za sodne zaostanke sistemski in tako v pristojnosti izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Ker je pa prišlo do očitnega zapostavljanja zahtev sodnikov in celo do pobalinskega odnosa izvršilne veje do slednjih, pa je jasno, da takšnih uslug in "odnašanja riti" sodniki niso več pripravljeni početi. Niti za denar - ki tudi prej ni bil poglavitni motiv za delo.
Sodniške norme že same namreč niti približno ni enostavno doseči. V bistvu zahteva trdo delo, ki bistveno presega običajni zakonsko predviden delovni čas in večina sodnikov to sprejema, z meni dostikrat nejasno lahkoto. Recimo, rešiti 80 kazenskih zadev iz pristojnosti Okrožnega sodišča na leto. Če pustimo ob strani, da je potrebno izvesti glavne obravnave, ki zahtevajo resno pripravo; od organizacije, študije spisa, ki je lahko zelo obsežen (moj največji ima 3400 strani, povprečno pa okoli 250) do same izvedbe obravnave (o tem sem že opisal) je tukaj še pisanje sodbe. Sodbe, to je več ali manj znano, se v najmanj 30% pišejo v "prostem času", zlasti primerni so vikendi in dopust.
Prav pisanje sodbe je ena večjih travm tistih, ki pristopijo na državni pravniški izpit, saj gre za zahtevno intelektualno delo. Od kazenskega sodnika Okrožnega sodišča pa se pričakuje v okviru norme, da bo takih sodb napisal 80. Če recimo izhajamo iz tega, da bo 30% odločitev takih, ki ne zahtevajo dodatne obrazložitve (sklepi o ustavitvi postopka, pogojna obsodba brez pritožbe), to še vedno pomeni še vedno več kot 50 pisnih sodb s povprečno dolžino 8 strani, kar v končni fazi pomeni, da mora sodnik na leto napisati knjigo s 400 stranmi. Če ima srečo...
A to je samo tisto, kar je mogoče formalno opredeliti. Nihče pa seveda ne more normirati niti opredeliti vsega, kar sodi v breme sodnika. Samo skrajno nerazumen človek bo mislil, da je enostavno poslati nekoga do konca življenja v zapor, odločati o tem, ali naj nekdo gre v pripor ali oprostiti nekoga, za katerega ni dokazov, da je storil neko kaznivo dejanje, v katerem so očetje in matere ostali brez otrok, utrpeli veliko škodo ali trpljenje itd.
Toliko o tem. Kot ste opazili, pišem samo o normi, ki jo moram sam doseči. O normah civilnih sodnikov, sodnikov okrajnih sodišč, sodnikov Višjih sodišč in sodnikov Vrhovnega sodišča si ne upam reči ničesar. Ne vem natančno kakšna je njihova norma, zato o tem ne morem soditi. Očitno pa si to upajo tisti, ki o tem delu nimajo absolutno nobenega pojma. Prof. Krajnc mi je nekoč, ko sem bil z njim na komisiji za Rimsko pravo, potem ko neka študentka (na 15. pristopu na izpit) ni vedela odgovorov na najbolj temeljna vprašanja, resignirano rekel: "Ignorantia mater Arogantia est". potem ko je taista študentka na vprašanje, če se ji zdi, da si zasluži pozitivno oceno odločno odgovorila z "da". Mislim, da mi sporočila te anekdote ni potrebno komentirati.
Stavko sodnikov v okviru norme je zato potrebno razumeti kot sporočilo sodne veje oblasti, da je na svojem področju storila vse in še več, da rezerv več ni in da je zato potrebno prisluhniti tudi njenim zahtevam. In plača je, tako sem prepričan, še najmanj pomembna stvar pri tem.
Sicer pa še to:
Sam si ne bi upal razpravljati o tem, ali ima kmet Janez na polju dovolj veliko storilnost, oz. ali je norma delavke v Muri prenizka. Zato me toliko bolj čudi, da je osrednji slovenski časnik izvedel anketo z vprašanjem "Ali se vam zdi norma sodnikov dovolj visoka?". Kam smo prišli? Vox populi kot edina zveličavna resnica? Očitno, saj tako pravi tudi sam predsednik Državnega zbora. Nekoč, nekje, so to že imeli, končalo pa se je zelo tragično.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
