Z vidika preučevanih institutov je zanimivo, koliko resnega razmišljanja je namenjenega ponovni preučitvi uveljavljenega instituta dokaznih standardov, kjer se pojavljajo ideje o variabilnem pristopu do slednjih – nekako v smislu, da vsaka zadeva zahteva drugačno stopnjo verjetnosti, pa tudi resna razmišljanja, da so napake, beri krivične obsodbe, včasih koristnejše od tega, da se kakega krivega oprosti. Izogibanje krivičnim obsodbam je namreč srž zahteve po visoki stopnji verjetnosti za obsodbo. Nekaj sem o tem že pisal.
Zadnja zadeva, ki mi je tako pritegnila pozornost, je članek Alex Stein: Ustavno dokazno pravo (Constitutional Evidence Law), ki se ukvarja z vprašanjem, ali ne bi, razen ustavne zaščite, ki se praviloma nanaša na oblikovanje kazenskega postopka in sodnih odločitev, veljalo slednjo razširiti tudi na področje dokaznega prava – se pravi tistega dela, ki se nanaša na spoznavni proces, ki se v anglosaksonskem sistemu kaže predvsem preko ureditve dokaznih pravil.
Na tem mestu se ne nameravam spustiti v analizo razprave, čeprav branje toplo priporočam. Kar je bolj pomembno je njeno sporočilo, in sicer pomembnost tega dela kazenskega postopka. Slednjemu se sedaj posveča vse več pozornosti in dokazno pravo, za katerega je B. M. Zupančič že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja opozarjal, da je v kontinentalnem sistemu izrazito zapostavljeno ali celo neobstoječe (zaradi česar smo se potem morali „guliti“ Grubišino: Činjenično stanje u krivičnom postupku), je sčasoma vendarle dobilo svoj pomen, tako v programih fakultet, kot tudi pri znanstveni obdelavi. Tako ni čudno, da je prva konferenca kazenskega prava in kriminologije leta 2008 imela sekcijo Dokazno pravo. Prispevka Mitje Jelenič Novaka in Janka Marinka iz zbornika, sta še kako aktualna tudi danes.
Dejansko stanje oz. dejanska vprašanja v kazenskem postopku so, kot je takrat ugotavljal Mitja Jelenič, v večini konkretnih primerov precej bolj pomembna kot pravna vprašanja. To se je kasneje izrecno pokazalo v odločitvah Vrhovnega sodišča zlasti v primerih, ki so temeljili na posrednih dokazih. Sodbi, ki ju pogosto omenjam - Kp 4/2006 z dne 17.07.2006, III Kp 53384/2014 z dne 22.12.2017 - tako v bistvu posegata v problematiko spoznavnega procesa, beri dokazovanja in tako je mogoče razumeti še marsikatero drugo odločitev. Ni namreč za spregledati, da je za marsikatero odločitvijo, tudi Ustavnega sodišča, skrito nezadovoljstvo z ugotovljenim dejanskim stanjem, katerega presoja je najvišjim sodiščem praviloma odtegnjena. Recimo pri tistih, kjer se postavljajo zahteve po boljši ali podrobnejši obrazložitvi sodnikove odločitve. Ta sama po sebi seveda ne proizvaja dejstev, na katere sodišče opira svojo odločitev, zato je podton sporočila takšnih odločitev jasen.
K temu bo po mojem prispeval še nadaljnji razvoj, ki je neposredno povezan z razumevanjem dokaznih standardov – po uveljavitvi, po izvoru anglosaksonskega, instituta „onkraj razumnega dvoma“ sem samo še čakal in tudi dočakal eksplicitno navedbo dokaznega standarda obrambe – razumnega dvoma. In jo tudi dočakal, kar bo kmalu jasno, ko se objavi sodba Vrhovnega sodišča, ki v obrazložitvi to izrecno priznava in s tem tudi določa. S tem si namreč v našem postopku jasno stojita nasproti dve količini, ki terjata ustrezno odločitev sodišča – linearnost spoznavnega procesa se tako preoblikuje v dialoški kategoriji, ki dobesedno terjata drugačen pristop, tudi do vprašanj dokazovanja.
Kaj dosti to tistim, ki se ne ukvarjajo s sodelovanjem v kazenskih postopkih, ne pomeni. A če ste enkrat v vlogi sodnika, katerega položaj in delo je opredeljeno z instrukcijsko maksimo oz. izrecno opredelitvijo, da je ključar resnice in nosilec spoznavnega procesa, je to drugače. Sramežljivi poskusi s prekluzijo dokazov pri zakonski ureditvi predobravnavnega naroka so bili korak, ki je nakazoval, da se spogledujemo tudi z idejo, da bi instrukcijska maksima postala bolj korektor, kot osrednje vodilo kazenskega postopka. Čeprav je bil napravljen korak nazaj, po mojem tega procesa ni mogoče ustaviti. Jasno postavljanje v obtožnem aktu, katero dejstvo se bo dokazovalo s katerimi dokazi, bi tako moral postati standard, če že hočemo imeti resen kazenski postopek. Hkrati pa je treba bistveno bolj razširiti manevrski prostor, ki ga ima obramba, kar je delno bilo že storjeno z vlogo strokovnjakov, ki jih predlaga za zaslišanje (glej npr. odločitev Ustavnega sodišča Up-234/13-13 z dne 27. 11. 2014).
Prostor mi tukaj ne dopušča, da bi podrobneje razdelal, kaj vse to na področju dokaznega prava potegne za sabo. Kar se najprej nakazuje, je sistematičen pristop k temu, da se ta materija zajame na ustrezen način. Če gledamo recimo nemško literaturo, Dokazno pravo kazenskega procesnega reda, delo avtorja Ulricha Eisenberga (Beweisrecht der StPO: Spezialkommentar), v katerega občasno pokukam, ima preko 1200 strani. Tam je mogoče najti precej rešitev, primernih za našo sodno prakso. Naš Opomnik za vodenje kazenskih postopkov je na tem področju prav tako precejšnja zakladnica rešitev in, kot sem že nekoč napisal, izvrstna osnova za kakšno javno publikacijo. Še zlasti, če bi se povezali z avtorji, ki so materijo obravnavali v akademskih okvirih. Pri izvedenstvu so za marsikatero vprašanje na področju dokazovanja koristne smernice, ki jih potrjuje Strokovni svet za sodno izvedenstvo, sodno cenilstvo in sodno tolmačenje, ker je iz njih jasno razviden nabor vprašanj, na katera lahko odgovorijo in se jih da nato vključiti v ustrezna strokovna pregledna dela. Skratka, možnosti in smeri je še mnogo, vse to pa bi prispevalo k transparentnosti spoznavnega procesa.
Lahko bi napisal še več, a me Aliekspress opozarja, da je na razpolago nova ura „Brand Pressure Compass Watch Alarm Chrono Digital“ za mali denar in preden se žena zbudi, grem malo brskati tja. Res je, da mi Academia.edu ponuja članek Gustava Ribiere Evidentiary policies through other means (karkoli že to pomeni), a to lahko berem, ne da bi skrival zaslon na tablici.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
