Za moje pojme v Sloveniji vlada zmeda že zaradi tega, ker večina prebivalstva nima jasne subjektivne predstave, kaj se od sodišča sploh da dobiti. Tako so me življenjske izkušnje prepričale, da stranke recimo v civilnih zadevah pogosto ne pričakujejo pravične rešitve spora, temveč v resnici želijo nekoga, ki bo pritrdil prav njegovi verziji pravične rešitve in bo imel moč, da bo to verzijo tudi s prisilo udejanjil. Da to nima nobene zveze s pravičnostjo, nima smisla govoriti. Še huje, pomeni praktično nezmožnost razumeti razmerje med posamezniki kot svobodnimi subjekti. Po domače povedano, zadeva spominja na položaj, ko otrok steče k očetu zatožit brata in pričakuje, da bo oče stopil na njegovo stran. Posledica je, da se ljudje le stežka odločijo za pogajanja in reševanje sporov zunaj sodišč, ker vsako popuščanje že štejejo za svoj poraz. Moč popuščanja in dogovarjanja izvira namreč iz samozavesti in zavedanja odgovornosti zase, česar po moji oceni manjka. To pojasnjuje tudi našo navdušenost in nekritično sprejemanje rešitev, ki jih dajejo recimo mednarodne institucije in celo nekatere druge države, in sklicevanje na te avtoritete. Ta miselnost gre tako daleč, da bi marsikdo celotno upravljanje javnih zadev predal v roke kakšni tuji državi (na srečo se glede tega, katera bi to bila, nikoli ne bi poenotili).
Če skozi takšno prizmo gledamo na odločanje v kazenskih postopkih, pademo v še večjo godljo. To kažejo reakcije javnosti, kadar je (katerikoli) »velik kriminalec« oproščen obtožbe ali se obsodilna sodba razveljavi ali spremeni. V takem primeru se v javnosti pogosto vzbudi sum, da zadeva smrdi, da je nekaj dogovorjeno, da si sodišče ne upa itd. In to celo takrat, ko je recimo sodba delno razveljavljena zaradi očitne »tehnikalije« in se bistvo odločitve ne spremeni. Tudi tukaj gre za pričakovanja, ki jih sodišče ne more uresničiti. Njegovo odločanje je omejeno na to, ali je oseba storila kaznivo dejanje – izpolnila znake kaznivega dejanja v objektivnem in subjektivnem smislu, kar ugotovi v predvidenem postopku, pa čeprav je ljudstvo prepričano, da je kriva in da bi jo bilo treba obesiti na gavge.
Stvar dodatno zaplete prepričanje, da bo sodišče v kazenskih zadevah vesoljnemu prebivalstvu razkrilo, kaj se je v resnici zgodilo. Tega ne more storiti iz bolj ali manj znanih razlogov, ki jih tukaj navajam samo primeroma. Prvič, življenjski primer je vedno bistveno širši od tistega, kar sodišče potrebuje za odločitev (konkretni dejanski stan), in – še huje – pogosto pušča zunaj obravnave in posledično razkritja »resnice« stvari, ki ljudi resnično zanimajo, recimo tiste motive, ki so sicer moralno, ne pa pravno relevantni.
Drugič, »vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje«, čeprav tega nekateri še zdaj ne razumejo (recimo takole iz glave: varanje enega od zakoncev ali konsenzualni spolni akt med polnoletnim bratom in sestro). Zaradi tega je marsikaj, kar je moralno sporno, zunaj dometa in zanimanja prava, zlasti kazenskega. Prava resnica o nekem dejanju je kot bistvo iz Malega princa – videti jo moraš (tudi) s srcem. Sodišče pa mora resnico videti in slišati brez tega in samo v okvirih obtožnega akta. Zato si lahko vsak misli oziroma ve o nekem dejanju, očitanem določenemu obdolžencu, kar si želi oziroma kar zazna na širši način. Resnica sodišča pa izvira iz dokazov in potreb pravne norme, nič manj in nič več. Drugače rečeno, dejanje kot tako lahko še vedno obstaja, a ni dokazano kot kaznivo dejanje.
In kar je še bolj simptomatično: kazenskega prava načelno ne zanima, koga obravnava (še najbolj pri določanju kazenske sankcije ali pripornih razlogov, pri določanju krivde pa gotovo ne). Ko uporabim izraz »koga«, mislim na človeka v njegovi celotni razsežnosti, in ne kot stranko v postopku. Enako spoštovanje tako strank do sodišča kot sodišča do strank je namreč bistveno za delovanje sodnega sistema. A če rečem, da sta posiljevalec in uspešen gospodarstvenik v sodni dvorani deležna enakega spoštovanja, bodo gotovo vsi zastrigli z ušesi in občutili nelagodje, pa čeprav mora biti tako. Nobeden ne pride v sodno dvorano z VIP-vstopnico, vsak pa vanjo mora priti (pravno) nedolžen. Odhod je seveda druga stvar.
Če te napake mišljenja doživlja laična javnost, je še opravičljivo. Večjo težavo vidim, ko pravna stroka pade v zanko prepričanja o vsemogočnosti prava oziroma ko ne loči argumentov pravne znanosti od vsesplošne in nestrokovne razprave. Poskusi, da bi iz postopkovnih pomanjkljivosti ali zahtev izpeljali zaključke o tem, kaj se je v resnici zgodilo, so enako neodpustljivi kot navedene iluzije. Napake, storjene v sodnem postopku, so pač napake sodnega postopka; v zakonu so nekatere kot kršitve celo izrecno predvidene, in to zato, ker se dogajajo (če se ne bi, ne bi bilo nobene potrebe, da se jih izrecno napiše). Iz tega ne moremo potegniti nobenega zaključka, ali je oseba neko dejanje storila ali ne.
Prav tako je mogoče iz kazenskega postopka, ki se konča tako ali drugače, spoznati samo, ali je oseba storila kaznivo dejanje, in ne, ali je storila dejanje, ki ga ocenjujemo kot negativno. Lahko je recimo celo »kriva« (npr. odgovorna za škodo) v civilnopravnem smislu (še najboljši primer za to je znamenita zadeva O. J. Simpson v ZDA). Sodišče ima pač zavezane oči in je odvisno od tistega, kar mu je predstavljeno (kot pravi rimski rek Dabo mihi factum, dabo tibi ius). Res je, da pravnomočna sodba izkazuje, da se je neka stvar zgodila, ni pa popolnoma izključeno, da se kdaj ne pokaže drugače (zaradi česar imamo institut obnove postopka itd.)
Pridružujem se besedam kolege Radonjiča v zadnji Mladini, da so v sedanjih okoliščinah nekatere značilnosti kazenskega prava (recimo obseg instrukcijske maksime), pa če to hočemo ali ne, relikti, ki jih je čas odpihnil, in da se bo včasih treba sprijazniti, da je lisica pač pobegnila iz kurnika.
Naj na kratko povzamem: če kdo misli, da mu bo kazenski sodnik povedal, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je na tem svetu prav in kaj ne … Eh, ali moram res nadaljevati?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
