Gledati igro od zunaj, lepo iz ptičje perspektive in brez aktivne vloge je seveda lahko. Tam doli, na »terenu« pa so zadeve seveda bistveno drugačne. Da je igralec sploh lahko deležen takšnih komentarjev, je verjetno prebil leta in leta na igrišču, treniral in pridobival kondicijo ter znanje in seveda tudi v tem primeru igral po svojih najboljših možnostih. Žoga je seveda pri tem še vedno okrogla in prisotni so tudi nadležni nasprotnikovi igralci, ki ga ne pustijo do gola.
Ne vem, ali sploh kdo, ki ni sedel za pultom sodnika oz. opravljal to delo, lahko primerno oceni dogajanje pri sojenju in si predstavlja, kakšno je dogajanje pred, na in po glavni obravnavi in koliko časa in živcev to zahteva.
Če začnem nekje na začetku, je vsaj pri »razpravljajočih« sodnikih prvo srečanje z bodočim megaprocesom, dodelitev zadeve, ko iz preiskave pride na oddelek spis z obtožnico. Praviloma seveda v rdeči mapi, kar pomeni, da gre za priporno zadevo in praviloma z celo goro fasciklov, ki jih v pisarno prinese vrsta delavcev sodišča. Pri takšnih zadevah so obtožnice debele več deset strani, celotno gradivo pa praviloma na več tisoč straneh, če k temu prištejemo še vse možne nosilce podatkov od CD, DVD in časih še videokaset, zaseženih predmetov in tako dalje pa gradivo napolni najmanj večjo omaro, če ne več.
Včasih se v filmih, ko hočejo predstaviti neko daljše branje, spomnijo na Tolstojevo »Vojno in mir«, a kazenski spis v takšni zadevah presega to znano knjigo praviloma za desetkrat, o slogu, ki omogoča vsaj pri zgoraj omenjeni knjigi tekoče branje, pa raje ne bi govoril.
Uvodne poteze predsednika senata v takšnih zadevah so, da na hitro preleti spis in pogleda, če kakšna stvar ni odločena, odpravljena, vročena in tako dalje. Potem pregled obtožnice, da se dobi osnovni vpogled, nato pa delovanje v najmanj dveh smereh in sicer vsebinske priprave na sojenje in kar je še bolj naporno, iskanje terminov in časa, da se zadeva »reši«. Zdi se mi, da si ljudje predstavljajo to tako, da imamo dovolj časa za pripravo samo te zadeve in ničesar drugega, pa seveda temu nikakor ni tako. Vsak sodnik ima okoli sto zadev, ki jih mora rešiti, vse zadeve so v takšni ali drugačni fazi sojenja in vstop večje zadeve praviloma postavi vse to na glavo. In to ne v majhnem obsegu. Kontinuiteta dela se lahko pretrga ne samo za par mesecev, lahko celo za leto. Kaj to pomeni, pa je verjetno vsakemu jasno.
Na razpolago imamo določene ukrepe, ki to na določen način ublažijo, na primer ustavitev pripada, tako, da vsaj nekaj časa ne dobivaš novih zadev, lahko celo predodelitev spisov, a to ob enakem številu sodnikov in seveda konstantnem prilivu novih zadev, ne pomaga sodišču kot celoti.
Če recimo sodiš v velikem senatu bo to pomenilo, da se ne bo pretrgala samo kontinuiteta dela enega, temveč celo dveh sodnikov, da o delu in življenju sodnikov porotnikov ne govorim. Ker si zadolžen za celotno organizacijo to pomeni tudi, da se boš moral s sodelavci dogovoriti o uporabi »ta največje« dvorane in s tem spet poseči v dogajanje in delo drugih. Pri tem ni nepomemben aspekt dela zagovornikov, ki seveda delajo tudi v drugih zadevah. Tukaj se lahko gremo trdo smer in rečemo, da sodišča seveda ne briga, kako se bodo zagovorniki (odvetniki) znašli, a četudi se zdi to na videz enostavna rešitev, se prav tako lahko zgodi, da zaradi tega, ker se bo odvetnik udeležil tvoje obravnave, ne bo prisoten na drugi, v kateri sodi tvoj kolega, tako da, kakorkoli že to obrnemo, stvar spet zareže v delovanje sodišča kot celote.
Temu organizacijskemu delu, ki sem ga orisal resnično samo kot skico in pri tem izpustil še stotine drobnih, nadležnih a pomembnih opravil, sledi ali ga spremlja vsebinsko pripravljanje predsednika senata. Študij spisa takšnih razmer traja! Ko sem prvič sodil v velikem procesu, sem za spis, ki je zajemal 17 fasciklov potreboval tri tedne, vsak dan po 8 – 10 ur. Da sem si napravil potrebne izpiske in sheme pa še nadaljnji teden. Ta čas se seveda z izkušnjami v določeni meri skrajša a govorimo o treh tednih, ko se »na zunaj« ne zgodi čisto nič. In pri tem spisu je šlo za enega obtoženega in eno dejanje. Vsako dejanje in vsak nov soobtoženi pa zadeve ne podvojita temveč pomnožita, ker se poveča število medsebojnih relacij med dokazi in podobno.
Že sam začetek glavne obravnave je navadno cel teater, ko se stranke nekako tipajo, po dvorani hodijo fotografi, kamermani, pazniki in kar je še tega, in prej ali slej ima eden od udeleženih, besedo. Od tu dalje poteka sojenje tako kot tekma, pri čemer seveda lahko določene zadeve s poprejšnjo pripravo rešiš hitreje, odvrneš možnosti zastojev in podobno, a vsega, in to je tudi smisel dogajanja na glavni obravnavi, tudi ne moreš predvideti. Zelo podobno, kot da bi igral simultanko s toliko igralci, kolikor je obtoženih, zagovornikov in seveda tožilcev. In če verjamete ali ne, sojenje predstavlja, čeprav sediš, tudi ali prav zaradi tega, fizični napor. O psihičnem raje ne bi govoril, a moja izkušnja je, da po takšnem dnevu praviloma nisem več sposoben za nič drugega, kar bi še lahko imenovali miselno delovanje. To ni nič čudnega, saj za razliko od strank, ki lahko malce, recimo temu počivajo, predsednik senata ostaja pozoren od začetka do konca seje. To pa seveda nekaj stane.
Obravnave v takih zadevah, čisto enostavno povedano trajajo in potekajo bistveno več časa kot druge. Tudi v tujini, tudi v ZDA, tudi v državah za daljšo pravno tradicijo, povsod! Tudi več kot leto. Tako pač je, bližnjic tukaj ni in jih ne sme biti.
Obseg kolumne mi ne dopušča, da bi napisal še kaj več (in tega je še precej), a tudi ko se ves teater glavne obravnave konča in se sodba razglasi, za predsednika senata še ni konec. Pravzaprav je tukaj že nov začetek, pisanje sodbe. In ta bo imela praviloma več deset ali celo več sto strani. Kot da bi najprej naštudiral vlogo v neki drami, jo odigral, nato pa na koncu napisal še dramo samo.
Ja ja, saj vem, saj zato smo tudi plačani, in drugi delajo še težje stvari in tako dalje. Ta opis ni »jamranje«, je samo majhen vpogled v zakulisje vsakega »megaprocesa«. Sam, za razliko od na začetku navedenega gledalca tekme, ko na televiziji spremljam poročanje o novem megaprocesu, prav zaradi tega pomislim na predsednika/predsednico senata v zadevi. In si mislim: »Drži se!«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
