A nekaj vem. Spet se od prava, seveda predvsem kazenskega, pričakuje, da bo reševalo problem javne diskusije in ravni razumevanja tega, kar se dogaja na naših južnih in severnih mejah. In to je tisto, kar me resnično jezi.
Pričakuje se, da bomo eksplicitno sovražne glasove v javni diskusiji utišali s kazenskimi sankcijami, recimo s pregonom zaradi kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1. Da bomo kaj spremenili, če bomo izrekli takšne ali drugačne kazni osebam, ki bodisi v medijih bodisi na družabnih omrežjih izkazujejo svoje sovraštvo do ljudi, ki poskušajo prečkati našo državo, ker v njih vidijo neko nevarnost za svojo civilizacijo in prihodnost. Ali da bomo kaj spremenili, če bomo kaznovali tistega, ki je prek aplikacije ZLOvenija pokazal obraze in izjave ljudi na družabnih omrežjih ter nam s tem pridržal zrcalo, v katerem vidimo naše, običajne, belsko rdečelične sovaščane in someščane bruhati gnoj in žolč iz najtemnejših kotičkov svojih duš ... Ali res mislite, da je to mogoče ustaviti s kazenskim pravom in kazenskim pregonom?
Raje se vprašajmo, kje smo zavozili, da tolikšen del naših sodržavljanov kliče na pomoč Hitlerja. Da je mogoče gledati na begunsko problematiko na način, kot ga mirno posreduje javni medij z objavo, citiram, »da bodo kmetje, če bo treba, obranili slovenstvo v teh krajih, kot so ga že velikokrat«. »O, pa še kako dobro naši fantje sučejo sekire, zajca ustrelijo na sto in več metrov,« se konča kratki pogovor. Sprenevedamo se, da to ne more imeti hudih posledic, v smislu, da bi lahko to kdo vzel za podlago dejanskega »ukrepanja« zoper nevarnost, ki grozi »slovenstvu«. Ali da bi se lahko našel kak »vrli« slovenski Breivik in storil to, »kar bi morali vsi storiti«, in sekirico tudi uporabil. Mislite, da bi po tem obsodba na primer na dosmrtni zapor kaj popravila?
Najprej se moramo vprašati, kako smo si nekdanji »Untermenschen« začeli domišljati, da se je na nas gledalo kaj drugače kot na današnje begunce? Ni treba prav dosti truda, da najdete vire, ki so nas kot Slovane umeščali med »cigane« in »črnce« in iz katerih je razbrati, da smo »komajda še primerni za zasužnjenje«, da se »plodimo kot zajci« in ogrožamo manj rodne kulturne narode, da smo neorganizirani, nesposobni lastne oblasti, da se »širimo kot val umazanije«, če naštejem samo na hitro najdene označbe. Italijani so nas že med prvo svetovno vojno desetkali – kar tako, ker so izgubili v bojih z Avstrijci (4. junija 1915) – in nas med vojno in po njej več kot deset tisoč pregnali z domov. Kar tako, brez krivde, kot so brez krivde Nemci izbirali naše ljudi za talce med drugo svetovno vojno in jih pobijali po sto za enega njihovega. In navsezadnje, ali želite, da gledamo na begunce kot na tiste, ki se Angležem očitno niso zdeli dovolj vredni, da bi jih zaščitili pred gotovo smrtjo v jarkih in grobiščih po vojni, zato so jih vrnili v Jugoslavijo?
Lahko se sicer tolažite, da so takrat za Slovence veljale nekatere izjeme … A vendarle smo bili označeni podobno kot ljudje, ki danes prihajajo iz nam tujih krajev, ki se »plodijo kot zajci in nas bodo ugonobili s svojo nataliteto«, »ki se ne znajo prilagoditi zahodni civilizaciji« itd.
Zviška gledamo na te ljudi, ki ne želijo nič drugega kot mimo naših ovir čim hitreje zdrsniti v Zvezno republiko Nemčijo in – da je še bolj žalostno – o nas nimajo dobrega mnenja, ker »smo prerevni«. Ne vprašamo pa se, zakaj smo morali po pridružitvi Evropski uniji v večini primerov nekaj let čakati, preden smo lahko začeli delati v drugih državah članicah, zakaj smo morali marsikaj požreti v svojo škodo in moramo še danes marsikaj početi po diktatu drugih. Ne sprašujemo se, zakaj prijateljska Zvezna republika Nemčija potrebuje dobre delavce – in to ne nekaj tisoč, temveč nekaj sto tisoč –, pa ni prijateljski državi nič namignila, da naj vendar pošlje svoje nezaposlene na delo k njim, če že ni odprla delovnih mest pri nas (pa čeprav naj bi bili tako pridni in dobri delavci). In da jo je zdaj predvsem strah, da se Balkanci ne bi začeli vojskovati, kot sem pravkar slišal.
Naša javna razprava kaže, kam smo zapeljali razumevanje naše nacionalne identitete in njene vrednotne podlage. Za zdaj se bom dokončni oznaki izognil. Lahko si celo domišljamo, da smo nekaj drugega, a to dejstev ne spremeni.
Lahko kazensko obravnavamo vse, ki so na družabnih omrežjih ali v drugih javnih medijih pozivali ali napeljevali k linču in diskriminaciji ali odrekali dostojanstvo beguncem, migrantom, prebežnikom, tujcev ali kakorkoli jih že imenujemo – vendar bo to prepozno. Ob tem se odpira še cela kopica ne samo pravnih, temveč tudi ustavnih vprašanj. To ne bo ničesar rešilo, še več, bojim se, da bi dobili zgolj dodaten oder za promoviranje te civilizacijske kloake.
Prav v tem primeru bi kot Slovenci morali tiste, ki so pozabili, opozarjati, kolikokrat smo se kot narod znašli v podobni godlji kot ti prišleki. In mogoče bi po tej poti celo našli izgubljeno samozavest.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
