Dogajanje na obravnavi je, kakor veste, natančno določeno s pravili, v mojem primeru Zakona o kazenskem postopku (ZKP), njegov namen pa je predvsem doseči, kot to pravi prvi člen ZKP da se ne obsodi nedolžen in da se, če je nekdo storil kaznivo dejanje, določi ustrezno kazen.
V ta namen je določen redosled podajanja stališč, mnenj, predlaganje in izvedba dokazov, skratka nek okvir, ki zagotavlja, da vsak pride do besede in predstavi svoje argumente. Moja naloga v tem smislu je predvsem zagotavljati, da se ti okviri spoštujejo, da se raven dialoga ohranja na primerni ravni in preprečevati, da bi se postavljala zavajajoča in podobna vprašanja, ki bi drugo stran spravila v podrejen položaj v tej komunikaciji. Šele v drugem planu pa je tisto, kar tudi zahteva taisti zakon, torej ugotavljanje sodišča mimo predstavljenega v tem postopku - prosule »materialne resnice«. Ta določena preglednost in čistost dogajanja mi je vedno bolj všeč.
Tam zunaj, izven moje službe, pa seveda poteka razpravljanje, ki nima teh okvirov, oziroma jih ne ureja noben zakon, vsaj ne tak zapisan. V veliki večini primerov to tudi ni potrebno. Moram pa reči, da me skrbi dejstvo, ki ga ni mogoče spregledati in sicer, da raven splošne razprave pada z veliko hitrostjo. Zaskrbljujoče je, da se to dogaja tudi v tistih zadevah, ki se tičejo vseh nas, torej glede vprašanj, na katere po definiciji išče odgovore politika.
Demokratični sistem neke države temelji na tem, da se tudi ta vprašanja razrešujejo v okolju, ki omogoča razpravljanje. V tem smislu je izpostavljena vloga parlamenta in procedur, ki veljajo v njem. Tudi tukaj so pravila taka, da omogočajo predstavitev pogledov, stališč, mnenj, skratka diskurz, ki v idealnem primeru prinese neko, vsaj smiselno, če že ne idealno odločitev.
Sodni postopki so omejeni na določena pravno predvidena vprašanja, medtem ko so parlamentarne procedure namenjene obravnavanju bistveno širšega spektra vprašanj. Pri sodnih procedurah je zato temeljni kriterij za sposobnost obravnavanja stroka – torej pravna znanost. Tudi zato so formalni izobrazbeni kriteriji tako visoki, razen tega pa določeni še drugi pogoji, ki so pomembni predvsem zaradi tega, ker naj bi omogočali zaupanje v sodnika. Tudi starost, ki naj bi dokazovala zrelost (ki med drugim pomeni tudi sposobnost poslušati), je zato pomembna in vključena v pogoje.
Medtem, ko so pravila stroke in instančna ureditev pri pravnih vprašanjih (beri sodnih postopkih) v veliki meri zadostna za kontrolo pravilnosti odločitev, pa je ta pri obravnavi splošnih vprašanj bistveno težja. Eden izmed njih je podan z ustavo kot tistim aktom, ki tudi vladajočim podaja okvire, v katerih je še dopustno delovati. Drug pa je sama vrednost vladajočih. Osnovni kriterij pri slednji ni stroka, ker gre za obravnavo splošnih vprašanj, temveč nekaj bistveno večjega in močnejšega – etika in dostojanstvo.
Po Thomasiusu je temeljno merilo dostojanstva pravilo, ki ga najdemo v evangelijih, da »vse kar želite, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim«. Najmanj kar to pomeni je, da se dopusti predstavitev mnenj in stališč, pa tudi da se slednja upošteva, resno preuči in morebiti vključi v rešitve. Če to ni zagotovljeno, ni prostora za oblikovanje pravilnih rešitev, zato pride do pretrganja racionalnega iskanja. Mislim, da resnično nima smisla dokazovati očitno in sicer, da parlament že dolgo ne izpolnjuje te vloge in da se parlamentarne razprave spreminjajo v poceni nastopanje za publiko in potrjevanje odločitev, sprejetih drugje. In če se občasno nasmehnem ob kakšnih »cvetkah« v teh razpravah, je ta smeh vendar dokaj trpek.
Zaradi tega se forum vse bolj seli na prostor izven državnega zbora. A prekleto se moti tisti, ki se mu zdi, da so razne kontaktne oddaje, referendumi o pridružitvi neke tuje države k EU in stavke odraz visoke demokratičnosti naše družbe in primerno sredstvo za spoznavanje pravilnih odločitev. Meni to dokazuje samo, da jih ni mogoče več sprejemati v nekem smotrnem postopku in da se to prepušča stihiji emocionalnih reakcij, kjer doseže več tisti, ki je glasnejši. Krivde v tem primeru ne morejo nositi tisti, ki te oblike neposredno izvajajo, temveč tisti, ki so z odsotnostjo racionalne razprave to omogočili oz. povzročili.
A te zadeve je poznal že Platon in tudi povedal, kar je zgodovina večkrat potrdila, kako se stvar konča. Sprašujem se, ali bodo/bomo sposobni kritične refleksije ali bodo/bomo samo po faustovsko jadikovali nad zlo usodo.
Na te procese in raven seveda nimam neposrednega vpliva. Na raven razprave v sodnih postopkih pa seveda lahko in moram paziti. In so mi na razpolago tudi sredstva za dosego tega. Tudi zato mi je všeč, recimo pred kratkim sprejet sklep Ustavnega sodišča (Up-3314/07) o kaznovanju stranke pri ustavni pritožbi, čeprav menim, da je bila kazen prenizka. A tu je človek za izjavo »Jebem vaši Sloveniji z veseljem boga slovenskega in vašo cigansko Ustavo RS« bil vsaj kaznovan.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
