Sam tako rad uporabljam nemško in avstrijsko literaturo, ker mi je nemški jezik bližje in ker imajo Nemci za skorajda vsako vprašanje, ki se postavlja pravniku, če se ukvarja s kazenskim pravom, praviloma izdano ustrezno monografijo. Čeprav so pogosto cene teh precej zasoljene, je mogoče rabljene kupiti za nekaj evrov. Vmes se najdejo, razen splošnih komentarjev, tudi knjige, ki so za sodnika še posebej uporabne, recimo Praksa odmere kazni avtorjev Schäfer, Sanfer in Van Gemmerena ali Pravo preiskovalnega pripora avtorjev Münchhalffena in Gatzweilerja. Vsaka od teh knjig (vključno s splošnimi komentarji) je praviloma doživela že več izdaj, ki so ustrezno ažurirane. Jasno je, da je takšen način na nemškem govornem področju zaradi bistveno večjega števila bralcev ekonomsko smotrn, zato si česa podobnega v Sloveniji niti ni mogoče predstavljati. Še sreča, da je pred kratkim (očitno na podlagi golega entuziazma) nastal Opomnik za vodenje kazenskih postopkov, ki je sam po sebi monumentalno delo, in komaj čakam, da doživi svojo »pravo« knjižno izdajo. A o tem kdaj kasneje.
No, po svoje je pri prej opisani nemški literaturi zabavno, da pri nekaterih spornih vprašanjih, za katere nisi našel odgovora v slovenski zakonodaji ali sodni praksi, tudi v nemški literaturi naletiš na podobne zagate. In te se praviloma končajo z neko spremembo, ki izvira iz nacističnega režima in je po neki inerciji ostala veljavna tudi v času po vojni. Tako sem recimo, ko sem si nekoč razbijal glavo z vprašanjem »nizkotnih nagibov in morilske sle« kot znakov kaznivega dejanja umora, naletel na polemiko, ki se glede § 211 kazenskega zakonika vodi v nemški strokovni javnosti. Težava s tem paragrafom je namreč, da na zelo specifičen način opredeljuje to kaznivo dejanje oziroma, bolje rečeno, njegovega storilca. Glasi se namreč približno takole: Morilec je (poudarek M. J.), kdor iz morilske sle, za potešitev spolnega nagona, iz lakomnosti (koristoljubja op. M. J.) ali iz drugih nizkotnih nagibov, zahrbtno ali grozovito ali s splošno nevarnimi sredstvi, da bi omogočil drugo kaznivo dejanje ali ga prikril, ubije človeka. Izvršitveni načini so sicer v alinejah, a bistvo je, da opisuje bolj storilca kot kaznivo dejanje.
Avtor tega člena, ki je bil v zdajšnjo obliko spremenjen leta 1941, je prav tako ena izmed grotesknih pojav takratnega režima – najprej državni sekretar, nato pa kazenski sodnik, ki je na smrt obsodil po nekaterih podatkih več kot tisoč ljudi, Roland Freisler. Za kakšno osebo gre, veliko pove njegovo vodenje postopkov zoper zarotnike pri atentatu na Hitlerja, ki ga je izvedel von Stauffenberg 20. julija 1944. Večina jih seveda bila usmrčena na najbolj grozovite načine, posnetki tega sojenja pa so postali neizbrisen del zgodovine in podobe tistega režima. Za tiste, ki jih še niso videli, dodajam povezavo. Freisler je svoj konec leta 1945 dočakal v sodni dvorani, potem ko se je med ameriškim bombardiranjem nanj podrl steber in ga pokopal pod sabo. A kot dokaj čustveno piše sodnik Thomas Fischer v svoji kolumni, zaradi zasnove tega člena še vedno stoji za vsakim sodnikom, ki sodi na podlagi člena, ki ga je oblikoval.
Sam lahko k temu dodam, da je tudi zame, verjetno pa tudi za moje kolege, sojenje v primerih kaznivega dejanja umora, ki je tudi pri nas opredeljeno skozi specifične nagibe, prav zaradi njih posebej zapleteno. Kot v vseh zakonodajah, kjer je to del opredelitve kaznivega dejanja, se pač pojavi vprašanje, o čem pravzaprav sodimo – o dejanju ali človeku, ki ga je storil. Tiste zakonodaje, ki umora na tak način ne opredeljujejo – npr. § 75 avstrijskega kazenskega zakonika, takih težav ne poznajo ali pa vsaj ne v tem obsegu.
A seveda to ni edina stvar, na katero sem pri ogledu nemške zakonodaje naletel – podobna zgodba je recimo s ponovitveno nevarnostjo kot podlago za odreditev pripora. Tudi pri tej se vsak preiskovalni oz. kazenski sodnik prej ali slej znajde v zagati, ker je zaradi svoje specifike, gre namreč za redke primere, kjer kazensko pravo učinkuje, recimo temu neposredno preventivno. In tudi ta je v nemški zakonodaji resnično nastopila šele z reformo kazenskega prava v času nacizma in se po vojni za nekaj časa celo izgubila, dokler je niso zahteve časa leta 1964 postavile nazaj v ureditev nemškega kazenskega postopka.
Še en tak institut, za katerega sem prepričan, da bi relativno hitro dobil podporo v slovenski javnosti, je ukrep t. i. naknadnega varnostnega pridržanja (verjetno obstaja kakšen ustreznejši prevod tega izraza – nachträgliche Sicherungsverwahrung, a za potrebe te kolumne bi moral zadostovati). Tudi ta je bil upeljan v nemško zakonodajo leta 1933, torej v času nacizma, in je urejen v § 66 do 67 nemškega kazenskega zakonika. Gre za možnost, da se povratnikom težjih kaznivih dejanj zoper življenje in telo ter spolno nedotakljivost tudi po prestani kazni omeji prostost zaradi njihove nevarnosti za družbo. Gre torej za preventivni ukrep. Ko je najprej Evropsko sodišče za človekove pravice, nato pa še nemško Ustavno sodišče navedeno ureditev prepoznalo kot kršitev človekovih pravic in protiustavno, to ni ravno naletelo na razumevanje javnosti, saj je bilo treba izpustiti okoli sto storilcev najtežjih kaznivih dejanj. Tako je naknadno sprejeta ureditev, ki to možnost, v sicer omejeni obliki, še vedno daje. Tudi zaradi tega, ker je uporaba tega instituta od leta 1994 do prenehanja izrazito naraščala. Leta 1994 je v tej obliki ukrepa bilo vključenih 194 oseb, leta 2005 340 oseb, leta 2017 pa že 549. Veliko tudi pove, da je eden izmed avtorjev, na žalost mi je ime ušlo iz spomina, navedel, da mu ni jasno, kako se je ta ureditev izmuznila postopku »denacifikacije« nemške zakonodaje, ki so jo izvedli po drugi svetovni vojni.
Kot kaže, včasih gola pragmatičnost in družbena konformnost prekrijeta morebitne grenke priokuse, ki izvirajo iz zgodovine neke zakonske ureditve. Pogosto ob zavestni hipokriziji.
In če berem komentarje pod članki, ki so spisani o posameznih odmevnejših sojenjih, se mi zdi, da bi bil zgoraj omenjeni sodnik Roland Freisler v slovenski različici tudi Slovencem všečen. Brrrr.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
