Podobnosti so v delu, ki se tiče zastopanja obtožnic dovolj velike, da bi nekatere zaključke in rešitve, lahko razumeli tudi v kontekstu delovanja tožilstva v Republiki Sloveniji. Še zlasti glede razumevanja osredotočenosti na obtožno tezo in posledično zakrčenosti pri sprejemanju nasprotnih argumentov. Slednje ima lahko resne posledice. Zlasti v primerih, ko se sodstvo, ki mora ravnati v okviru instrukcijske maksime, sili v aktivnosti potrjevanja teze obtožbe in to dobesedno „po uradni dolžnosti“.
Spremembe Zakona o državnem tožilstvu iz leta 2020, ki so postavile dodatne pogoje za zavrženje kazenske ovadbe (nov drugi odstavek 169. člena določa, da je potrebno v to vključiti vodjo državnega tožilstva oz. še dva tožilca, če gre za težje kaznivo dejanje), mogoče res preprečijo, da se zavrže kakšna utemeljena ovadba manj, a hkrati imajo za nujno posledico določen psihološki učinek. Ta je ravno v tem, da se v izogib zgoraj navedenemu vztraja pri obtožbi in kazenskem postopku tam, kjer slednji ni smotrn ali ima manjše možnosti za tožilski uspeh – obsodbo. To pa ima posledice za že tako ali tako zapletene sodne postopke. Seveda se lahko motim in so učinki zgolj pozitivni. A nekako se mi bolj zdi, da bo posledica večja uveljavitev znanega načela „pređi brigu na drugoga“ (preloži odgovornost na drugega – v prostem slovenskem prevodu), ki ima tudi v Sloveniji skorajda domovinsko pravico.
Vendar pa obstajajo za Slovenijo specifični elementi glede sedanjega delovanja tožilcev, ki imajo izrazito slabe psihološke in dejanske učinke. O neimenovanju evropskih tožilcev je bilo napisanega že dosti in se tej razpravi ne nameravam pridružiti. Bistveno bolj me vznemirja zamik pri napredovanjih tožilcev, ki so očitno nekakšna kolateralna škoda tega dogajanja.
Karierno napredovanje ima razen neposrednega rezultata, povišanja plače, močan motivacijski učinek, na katerem se pravzaprav gradi vsako delovno razmerje, še zlasti v javni upravi. Zasebni sektor ima na razpolago več stimulativnih elementov in je pri tem bistveno manj omejen, kot je to v javni upravi. Tukaj so takšne motivacijske poteze omejene s preverljivimi postopki in nujno vrednostno omejene. Napredovanje je namreč vezano na presojo in mnenje Državno tožilskega sveta in v primeru Vrhovnega državnega tožilca še Vlade RS. Glede na prvega, ki razen samih tožilcev zajema še druge pravne strokovnjake, ki jih imenuje Državni zbor, je napredovanje daleč od tega, da bi bilo arbitrarno ali zlahka doseženo. Splošna javnost je navadno slabo seznanjena s tem, kako se oblikujejo mnenja o ustreznosti za napredovanje v sistemu javne uprave in kakšne posledice lahko imajo – tako pozitivne kot negativne. Napredovanje tako pomeni ne samo materialno temveč tudi psihološko vzpodbudo k odgovornemu in kvalitetnemu delu. Zanemariti tudi ni mogoče tudi učinka, ki ga ima napredovanje na druge sodelavce v pozitivnem smislu, saj je neposreden dokaz, da se trdo in dobro delo izplača.
Seveda se zgolj na nematerialnih učinkih ne da graditi učinkovitega delovanja. V zvezi s tem je že dolgo aktualna razprava o primernih plačah zaposlenih v pravosodju. Sodniške plače so že bile predmet ustavno sodne presoje in o tem je že bilo kar nekaj napisanega. A ker se tukaj osredotočam na tožilce, naj ostanem pri tem. Drugim prepuščam tudi razpravo o tem, ali je sedaj določena višina plač ustrezna ali ne. Toda, ključno pri osebah, zaposlenih v javni upravi nasploh in v pravosodju posebej je, da je glavni razlog sprejemanja določene plače v njeni zagotovljenosti in predvidljivosti. Če bi za vsako pripombo, zakaj ne delam v zasebnem sektorju, ker bi tam imel več denarja, pobiral po pet eurov, bi si lahko že zdavnaj kupil Harley Davidsona iz „big block“ kategorije. A moja odločitev za javni sektor je odraz osebne previdnosti in izkušnje mojega očeta, ki je imel nasprotno stališče. V času gospodarskih kriz in podobnih zadev je takšna zaposlitev pač prednost, prav v tolikšni meri, kot je zaposlitev v zasebnem sektorju prednost v okoliščinah konjukture in ugodnih razmer na trgu. Če se to razume, se tudi razume, zakaj je neprestano vzbujanje antagonizma med zasebnim in javnim bolj stvar uveljavljanja načela „deli in vladaj“, kot pa česa drugega.
Še zlasti je ta predvidljivost pomembna pri delovanju pravosodja. Negotovost glede plače vsakega od nas spravi v stanje, ko je problem reševanja eksistenčnih pogojev nujno v ospredju. Tega si verjetno pri funkcijah, kot sta sodnik in tožilec, ki se morata ukvarjati s problemi drugih, gotovo nihče ne želi. Pri tem je potrebno izhajati tudi iz tega, da obe funkciji opravljajo čisto običajni ljudje, ki so tudi del splošne problematike prebivalstva, vključno z za sodobno družbo značilno, stopnjo zadolženosti. Enostavno povedano imajo tako tožilci kot sodniki, kot velika večina drugih prebivalcev, kredite in verjetno v enakem povprečju. Te kredite so najeli ravno ob razumevanju trajnosti in stabilnosti svoje zaposlitve kot garancije, da bodo obveznosti lahko izpolnjevali. Tako pač je.
Vedno se mi je zdela neumna ideja z zmanjševanjem plač funkcionarjem. Če štejemo, da je značilnost slednjih, da se izvolijo za opravljanje funkcij državne oblasti, si počez rečeno verjetno želimo, da bi bili neobremenjeni glede svojih dohodkov in s tem povezanih eksistencialnih težav. Včasih se je prodajala ideja, da naj takšne funkcije opravljajo tisti, ki imajo sicer presežek lastnega premoženja in s tem čas, da se posvetijo funkciji v celoti, a se je na praktični ravni to praviloma pokazalo kot slaba izbira. V primeru „poklicnih“ funkcij, kamor nedvomno sodita sodnik in tožilec, pa je zmanjševanje njunih dohodkov še posebej škodljivo. Že v zadnji krizi, leta 2008, so nekatere države prav pravosodje pri varčevalnih ukrepih izvzele, sam vem, da je Avstrija v pravosodje usmerila celo dodatna sredstva. Nekateri pač vedo, da dobro delujoče pravosodje potrebujemo prav v času krize.
Sodniki smo se lani zmanjševanju plač v okviru varčevalnih ukrepov že zaradi tega, ker sicer zaostajamo, izognili. A tožilci se niso in njihova plača je bila v okviru ukrepov zmanjšana za slabo tretjino in na letni ravni so tako izgubili skoraj eno celo plačo. Kaj to ob zgoraj navedenih okoliščinah za posameznika pomeni, mi verjetno ni potrebno pojasnjevati. Zdi se, da je ta razmislek razviden tudi v odklonilnem ločenem mnenju ustavne sodnice dr. Katje Šugman Stubbs (ki se ji je pridružila ustavna sodnica dr. Špelca Mežnar) k zadevi U-I-94/20 z dne 17.5.2020: „Vsako znižanje plač enemu delu pravosodnega sistema, še posebej tako radikalno, je občutljivo in posega v delikatna razmerja med različnimi državnimi podsistemi“.
In sedaj so, kot bi rekli Američani, „to add insult to injury“, zaradi neznanih razlogov že dalj časa zaustavljena še napredovanja tožilcev. Zmanjšati plače in ustaviti napredovanja - ne vem po kateri logiki naj bi navedeno privedlo do angažiranega delovanja. Pri tem pa gre za ljudi, ki naj bi pred sodišči v imenu države preganjali tiste, ki so izvršili kazniva dejanja in dosegli njihovo obsodbo. Glede na krizne razmere je pričakovati tudi veliko zapletenih in težkih postopkov. V takih razmerah bi si kot državljan želel zbrano, ustrezno podprto in motivirano ekipo. Ne glede na vrsto, barvo in druge značilnosti tožilcev in obtoženih.
Da ob vsem tem še vedno, kot se lahko dnevno prepričam, ustrezno in zagnano opravljajo svojo funkcijo, je pravzaprav presenetljivo. A vse ima svoje meje...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
