Spominjam se, kako sva gazila skoraj do pasu v svežem snegu, da sva prispela do vikendov, pri katerih se je hitro ugotovilo, da so jih obiskali nepoklicani gostje. V svoji mladostni zagnanosti sem se hotel takoj odpraviti nazaj po »kriminalistični« kovček – precej okorno in veliko zadevo, v kateri so bili praški, čopiči, folije, lupe in podobne stvari, potrebne za ogled. A me je Gustl ustavil, češ »kaj ti bo to?«.
Namesto ogleda sva jo ubrala proti kmetiji v bližini, kjer je nad vhodnimi vrati še gorela luč, in potrkala na težka lesena vrata. Odprla nama je starejša gospa in kaj hitro sva se znašla za mizo, s potico na krožniku in čajem v skodelicah (če napišem, da v njem ni bilo dodatka, mi tako ali tako nihče ne bo verjel). Po opravljenem pogovoru in željah ob koncu leta sva se z Gustlom poslovila. Nekaj me je prijelo, da sem ob odhodu na stopnicah pred to staro kmetijo, medtem ko se je nad nama bočilo kristalno jasno zvezdno nebo, globoko pod nama svetile luči Maribora, luč nad vrati pa metala najini senci v snežne zamete po vzoru kakšnega Partljičevega junaka, bleknil: »In nemo sta stopila orožnika v gluho noč ...« Gustla je zvilo od smeha in še dandanes, ko se srečava, me spomni na to.
A zgodba ima, kljub komičnemu vložku, vendarle – recimo temu – transcendenčno komponento. Za trenutek sem takrat občutil in zaznal neprekinjenost zgodovine in bivanja ter dejstvo, da so tod pred mano hodili orožniki. Le kdo bi si takrat mislil, da bodo za nami, miličniki, tamkaj zdaj hodili policisti. In kaj vem, kako se bodo v bodočnosti imenovali drugi, katerih naloge bodo enake. Obraz in postava države, če sledimo reku, »da zakon ni nič drugega kot pendrek v policajevih rokah«. Žal mi je avtor ušel iz spomina, a dejstvo je, da se emanacija monopola fizičnega prisiljevanja najbolj neposredno pokaže prav pri pojavi »mož postave«, še bolj pa ob uporabi njihovih prisilnih sredstev.
Ta aspekt prava, torej da za njegovimi pravili kot osrednja značilnost ostaja državna prisila kot garant učinkovitosti, se ne spreminja. Tudi sama pravna pravila se spreminjajo manj, kot bi človek pričakoval ali kot bi se rado predstavilo. Če pogledamo bolje, ostaja osrednji del pravnega sistema ne glede na potek časa relativno nespremenjen in prav to je tista kvaliteta, ki nas v pravu pritegne – univerzalnost, ki presega okvire časa in prostora. Spreminja se kontekst, znotraj katerega pravo deluje in učinkuje, ter spreminja se razumevanje posameznih sklopov, določil in včasih tudi ciljev.
Spreminjajo se tudi osebne in skupinske perspektive ter zorni koti, s katerih opazujemo pravo. Naš položaj in zahteve do pravnega reda. Tudi starost in poklic vplivata. Spreminjata se naše razumevanje in obseg tega, kaj sploh imenujemo pravo in kakšen je njegov domet.
Mladenič v zgodbi z začetka tega prispevka je pod pravom razumel pravila, po katerih je bilo mogoče prepoznati ravnanja ljudi kot kazniva ali kot prekrške. V večernih urah se je v srednji šoli na pamet učil npr. točke 10. in 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (»10/4 kdor se klati, potepa ali berači«, 11/2 »kdor se nespodobno vede zoper uradno osebo ob priliki uradnega poslovanja ali zaradi uradnega poslovanja ali na kraju samem ne uboga zakonitega ukaza pooblaščene uradne osebe«), določbe o prekrških po Zakonu o temeljih varnosti cestnega prometa in njegovi republiški inačici ZVCP ter kazniva dejanja po zveznem in republiškem kazenskem zakonu. Ta pogled je zadoščal in – predstavljen, kot je bil – ni dopuščal problemov ali dvomov. Predstavljal je okvire njegovega sveta in dela. Še danes srečam takšne fante.
Tisti mladi mož, ki je doživel zanimivo izkušnjo, da se mu je sredi študija prava zamenjala država, ne da bi jo sploh zapustil, je v prvem letniku spoznal, da študij prava ni, kot je mislil, izobraževanje za kasnejše iskanje »lukenj v zakonih«, temveč študij o gradnikih nečesa mnogo večjega in pomembnejšega. Zamenjala so se perspektiva in spoznanja. Recimo tudi o tem, da kazensko pravo ne služi prepoznavanju ravnanj, ki so kazniva, temveč predstavlja garancijo, da posameznik ne postane igračka in predmet v rokah arbitrarne oblasti. Da brez prava in njegove osrednje vrednote pravičnosti nismo nič drugega kot »roparska tolpa« (Avguštin) in še marsikaj. Ne samo etika, temveč tudi estetika prava, ki se je razkrivala skozi skorajda samoumevna določila, recimo predpisov civilnega prava. In še, kako večplasten pojav je pravzaprav pravo in iz kakšne množice zornih kotov ga lahko opazujemo – tako kot življenje, ki se mlademu človeku v tem času odstira tako v slabem kot v dobrem.
Ne vem, zakaj sem se spomnil na dogodek, opisan na začetku – mogoče zato, ker včasih pogrešam energijo in entuziazem fanta iz tistega časa, ali pa preprosto zato, da sem ponovno zaznal, kako se naši pogledi na stvari spreminjajo glede na naš zorni kot, perspektivo in čas, v katerem živimo. In kako nepreklicno se ob tem spreminjamo tudi sami ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
