Na tem mestu se ne spuščam v to, na kakšen način je mogoče rešiti dolžniško krizo Grčije in katera stran oziroma kateri ekonomskopolitični pristop je ustrezen. Bolj ali manj je jasno samo to, da je breme dolga te države ogromno in da skoraj ni verjetno, da ga bo mogoče odplačati. Oziroma, kot je razvidno iz sedanjega dogovora, bo morebitna razbremenitev mogoča šele po nekaj desetletjih življenja pod resnimi omejitvami. Bolj pomembno se mi zdi, kako je zasnovan grški poskus, da bi zadeve rešili na način, ki se razlikuje od tega, kar se v Evropi dogaja zadnjih nekaj let.
Očitno je, da je grško ljudstvo na volitvah izbralo politično stranko, ki je zagovarjala drugačen način in drugačne predpostavke za reševanje tega vprašanja. Ideologija Sirize je v svoji osnovi legitimna in enakopravna drugim, kot je pokazal izid volitev, pa tudi prepričljiva in sprejemljiva. Do tukaj vse v redu.
Očitno je, da je bilo Grkom zaradi teh notranjepolitičnih sprememb dano upanje, da se lahko breme izvajanja varčevalnih ukrepov olajša in da bodo za to njihovi predstavniki tudi poskrbeli. Ti so se lotili pogajanj z upniki in zgodba se je začela razvijati, kot smo videli in spremljali te mesece. Referendum o teh vprašanjih pa je po moji oceni moment, ki v ta proces prinaša neko novo komponento, ki bo imela tudi drugačne posledice.
Če namreč postavimo rešitev z referendumom v kontekst odnosov med političnimi predstavniki neke države in narodom, ki ga predstavljajo, bi lahko rekli, da so politični predstavniki dobili z razmeroma jasnim odgovorom podporo, da gredo »do konca«. Tega pa očitno niso storili, še več, Grčija je končala, vsaj kolikor je bilo predstavljeno, s slabšim izkupičkom kot pred referendumom. Tak konec pa lahko pomeni tudi osebni poraz tistih, ki so pri odločanju na referendumu sodelovali. Na podlagi izjav, ki jih je recimo v intervjuju za New Statesman dal bivši finančni minister Varufakis, je mogoče predvidevati, da se lahko kaj hitro zgodi, da se bo našel tudi krivec za tak izid, in ta je – na kratko – Nemčija (in s tem Nemci) oziroma njeni vidni predstavniki. Na tej točki pa postanejo stvari, vsaj po moji oceni, nevarnejše. Identificirani sta namreč dve strani v tem dogajanju, in to vedno vodi v težave. Grki lahko to dogajanje dojamejo kot svoj poraz, ker so bili v postopek pogajanj z referendumom neposredno vključeni. Glede na to, kako se je v Nemčiji prikazovalo Grke, pa se tudi lahko zgodi, da Nemci dogajanje doživijo kot neke vrste zmago. Tak položaj pa je vedno neugoden.
Sam se bojim, da se bo to poletje dogajanje v političnih in finančnih arenah Evropske unije zaradi teh okoliščin preneslo na povsem konkretno raven odnosov med posamezniki. Prav lahko se zgodi, da bo nadobudna nemška mladež na kakšnem grškem otoku malo preveč glasna in bo prišlo do kakšne resnejše reakcije, ki bo temeljila na prizadeti grški časti. Bolje povedano, do tega in podobnega bo gotovo prišlo in samo upamo lahko, da se bo končalo samo s kakšno modrico in buškami.
Pri vsej domačnosti, ki očitno vlada na evropskem parketu (objemi in podobno), se kaj lahko izgubi zavedanje, da so posledice vsega, kar se tam dogaja, čisto konkretne in povezane z iracionalnimi občutki. In da bo nekdo nekoč zaradi tega dobil tudi kakšno po »gobcu« …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
