Civilizacija nam je v tem pogledu ponudila veliko število možnosti, da najdemo celo vrste substitutov čiste fizične moči, ki nam, če jih uspešno udejanjamo, v svojem bistvu zagotavljajo enake posledice, kot je to navedeno zgoraj. Denar, naziv, položaj, oblast, če naštejem samo nekatere.
Samo po sebi to ne predstavlja posebnega problema za medčloveške odnose in je nenazadnje sploh omogočilo, da smo dosegli napredek na številnih področjih. Civilizacija je namreč tudi prinesla številne instrumente, kako te nagibe obvladovati do te mere, da se cela zadeva (preveč) ne sprevrže. Pravo, kot sistem pravnih pravil, je kot je to slikovito opisal prof. B.M.Zupančič v basni, nadomestilo naravne postopke selekcije in omogočilo, da se ne bije neprestana vojna vsakogar proti vsakemu. Pravo, zlasti kazensko, tudi preprečuje in korigira tista najhujša odstopanja, ki imajo škodljive posledice prav v medčloveških odnosih. Razen tega pa na najbolj pregleden način določa številna druga pravila medčloveškega delovanja.
Če se vrnem na posameznika; vsak išče svojo lastno pot in cilje, za katere meni, da predstavljajo posebno vrednoto in mu dajejo smisel obstoja. Pri tem je popolnoma legitimno, da, v kolikor se drži prej omenjenih pravnih pravil, svoj smisel in bistvo doseže tudi z doseganjem položajev in sredstev, omenjenih zgoraj.
Za posameznika ima to dvojen učinek – na eni strani notranje zadovoljstvo z doseženim in na drugi priznanje njegovega dosežka s strani drugih posameznikov, kar mu daje poseben položaj med njimi. Vse to samo po sebi ni nikakršna težava, kadar se vsi zavedajo dometa in obsega takšnega dosežka.
Problem se pojavi takrat, kadar posameznik svoj dosežek poveže z celoto svojega obstoja in kadar drugi, na podlagi dosežka posameznika, v slednjega projicirajo celo vrsto lastnih želja in idealov.
Po domače povedano, bi takšen učinek pri meni bil, če bi zaradi doseženega akademskega naziva sam mislil, da sem sedaj tudi najboljši v moralnem smislu, da obvladam tudi področja, ki ne sodijo v obseg doseženega naziva (*) in podobno. Enako težavo bi imeli, če bi nekdo drug samo zaradi mojega naziva meni pripisoval lastnosti, ki jih sicer nimam – recimo, da zaradi magisterija iz teorije prava obvladam matematiko (ki je, žal, v resnici ne obvladam) ali pa, da sem zaradi tega posebna moralna avtoriteta ali »dober človek«. Smiselno enako velja tudi za funkcijo sodnika, ki jo opravljam. Tako moje lastno prepričanje kot tudi prepričanje drugih samo na tej osnovi, lahko ima hude posledice.
(* Sem že slišal recimo komentar; “Ja, kako tega ne veš, saj si magister?” pač čeprav je neznanje zadevalo kazensko pravo, moje znanstveno področje pa je teorija in filozofija prava.)
Še posebej hude posledice ima lahko takšno prepričanje pri položajih, ki zadevajo izvajanje javne oblasti. Pomembnejši in močnejši kot so položaji, večje so omejitve, ki jih pravo postavlja z namenom, da ne bi prišlo do zlitja med človekom, ki opravlja takšno funkcijo in samim smislom funkcije oz. položaja. Zgodovina je namreč pokazala, da so takšne stvari ekstremno nevarne.
Težava našega časa je, da poskušamo vzpostaviti delovno etiko, po kateri naj bi celoten svoj smisel uresničeval v delu, ki ga opravljaš. Tako dobesedno vzpodbujamo, da se zabriše že tako ali tako tanka črta, ki še preprečuje, da si nekdo prilasti tisto, kar mu je bilo zaupano v okviru takšne funkcije. Razen tega pogosto »spregledamo« funkcijo in v človeka, ki jo opravlja, projiciramo vse naše želje, ki jih imamo v bistvu glede te funkcije. Včasih do slepe vere v takšnega posameznika.
Prav pri izvajanju oblasti je potrebno vedeti, da ta črpa iz moči ljudstva in to ljudstva kot celote in ne njegovih partikularnih interesov. Demokracija je lahko uspešna samo ob njeni materialni komponenti - emancipaciji posameznikov, ki se zavedajo posledic in pravil demokratičnega delovanja in tudi njihovega aktivnega delovanja. Ta pa gotovo ni podana, če nekemu sedanjemu ali potencialnemu izvajalcu oblasti dopustimo, da zabriše črto med svojo osebnostjo in funkcijo, ki jo ali jo bo opravljal. Prav posebej moramo paziti, kadar se takšen osebek postavlja nad zakon (pravo) ali pa se dobesedno roga iz ljudstva, ki mu ali mu bo izvajanje oblasti sploh omogoča(lo).
Če tega ne bomo razumeli, potem se bomo nekega dne spet zbudili z dosmrtnim maršalom in vsevedno Partijo. Slednje seveda navajam samo metaforično in ne v smislu ideologije komunizma. Da pa bo bolj jasno, se lahko zbudimo, tudi s kakšnim Velikim vodjo in poljubno vsevedno politično stranko.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
