Nekoč, od takrat se mi zdi, da so pretekla že stoletja, sem se znašel v situaciji, ko je bilo potrebno sprejeti odločitev, ki bi lahko imela precej hude posledice ne samo zame, ampak tudi za našo, takrat zelo mlado državo. Ena tistih stvari, ko te v maniri kakšnega umetniškega filma fokus lastne perspektive porine v stanje globokega spoznanja o teži in predvsem samoti lastnega bitja. V tistem trenutku se je pisarna, v kateri je še sekundo prej bilo precejšnje število pametovalcev izpraznila in ukaz, ki sem ga moral dati, je odzvenel v popolni samoti. Na srečo, tudi zaradi tega, ker je šlo za, recimo temu vojaške zadeve, so se stvari izšle, tudi s precejšnjo pomočjo samokritičnega vedenja naslovnikov tega mojega dejanja.
Ko sem kasneje razmišljal, od kod pravzaprav je izviral moj »pogum«, sem prišel do spoznanja, da je bilo mogoče sprejeti pravilno odločitev predvsem zaradi tega, ker sem, razen lastnega znanja, imel dober uvid v dejansko stanje in podatke in, kar je bilo po moji oceni odločilno, samozavest, ki je izvirala iz pravkar prestanega spopada, iz katerega smo izšli kot zmagovalci. Kljub vsemu, da so se stvari dobro izšle in, da je ostal potem dokaj dober občutek, je bilo razmišljanje o potencialnih posledicah takšno, da sem komaj čakal pozabe. Ta je, kot vedno, prišla.
V kazenskem pravu (pa tudi v civilnem, gospodarskem, delovnem itd.) je sodnik pravzaprav pri odločanju vedno znova postavljen v podobno situacijo. Ne gre za stvar »poguma«, temveč za sosledje vseh elementov, ki tvorijo pravno odločitev – znanje, podatki, osebna drža in sprejemanje okolja. In tisti občutek popolne osamljenosti, ko stvar razglasiš in jo utemeljiš. V tem sosledju ni presledkov; če ne poznaš prava, če nimaš pravih podatkov, potrebne drže ali splošnega sprejemanja, tudi sodna odločitev ne bo imela učinka. Tako pač je …
Iz tega razumevanja izvira marsikaj. Medtem, ko si lahko vsak posameznik privošči opletanje s svojimi predstavami, travmami in kompenziranjem agresije in ko si celo ljudje, ki jim je dana odgovornost za vodenje, lahko v sodobni družbi privoščijo manipuliranje, zlorabljanje in piarovske akrobacije, mora sojenje ostati vpeto v navedeno sosledje. Pa tudi pravosodje samo. In pri tem mislim na pravosodje kot celoto, oziroma njegov širši pojem, kamor sodi tudi odvetništvo. Bi razen tega verjetno naštel še tiste, ki generirajo javno mnenje, a naj zaenkrat ostanem pri zgoraj navedenem.
Mogoče se marsikomu zdi, da pravosodje reagira na izzive današnjega časa prepočasi, celo okorno, a takšen je enostavno njegov značaj, še zlasti značaj sodstva. Ob zadnjih dogodkih se je govorilo marsikaj in marsikdo je pričakoval, da bo tudi pravosodje odreagiralo podobno kot politika, hitro in brez premisleka. A se je najprej čakalo na poročila in ugotovitve nadzorov in šele nato podalo informacijo. Pustimo ob strani, da se potem to šteje kot izmikanje in izogibanje odgovornosti in ne vem še kaj. V pravosodju standard polresnic, dajanje nepremišljenih izjav in nepreverjenih novic pač ne more veljati.
Pri vsem tem hrupu ob nekaterih odmevnih kazenskih postopkih se kaj hitro vidi, kam lahko pridemo, če se stvari prepustijo logiki, ki iz prej navedenega sosledja izpušča elemente. Kako zlahka se je recimo spregledalo zaključke in pravnomočne sodbe, kako zlahka se je potem pozabilo na vse nepremišljene in zlonamerne izjave in kako se recimo še vedno spregleduje, da v zadevi, ki zadnje čase dviguje največ prahu, lahko vidimo in tudi primerjamo pristope v več državah in s tem tudi dobimo vpogled v tolikokrat očitno hitrost (in ugotovimo, da smo primerljivi).
Nekoč se bo ta norost končala … Kakšen občutek bo ostal, bomo pa videli.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
