Takšne obtožnice so v sedanjosti precej pogoste, razlog zanje pa je sicer pretresljiv, a znan - dejanja odvisnikov od mamil. Nobena skrivnost ni več, da so zasvojenci s prepovedanimi drogami storilci velike večine tatvin, saj potrebujejo za financiranje svoje odvisnosti neprestano denar. Zaposlitve in izobrazbe praviloma nimajo, zaradi odvisnosti pa je seveda tudi njihov vrednostni sistem vprašljiv. Na kratko povedano, kaznivih dejanj se lotevajo, ne da bi kaj dosti mislili ali bili sposobni misliti o posledicah.
Takole na pamet lahko na območju našega sodišča naštejem najmanj 15 do 20 odvisnikov, ki so v kazenskih postopkih in bodo to tudi v prihodnje. Njihovo število narašča. Kazenski postopki pri obravnavi teh storilcev so zapleteni zaradi tega, ker je pač dolžnost sodišča, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe.
Pri tatvinah je tako recimo pomembno tudi izvedeti, kaj natančno je bilo odtujeno, kaj je bilo vrnjeno in kaj je izginilo. Pri vlomih v stanovanjske hiše, kjer izginejo osebni predmeti je to relativno enostavno, saj navadno oškodovanci vedo, kaj jim je bilo odtujeno, je pa recimo to dosti težje v kakšnem lokalu, trgovini ali skladišču. Skratka če je obtožnica takšna, kot sem jo opisal že na začetku, potem si lahko predstavljate, da je potrebno vložiti dosti truda, da ohraniš pregled.
Na drugi strani je tudi skorajda gotovo, da je teža takšnih kaznivih dejanj velika in da je potrebno določiti ustrezno kazen, najpogosteje seveda kazen zapora. Ker slednjo lahko izreče le sodišče, je potrebno tudi izpeljati kazenski postopek. Ker gre pri zgoraj navedenih obdolžencih za večkratne povratnike, so ti pogosto tudi v priporu, ki zahteva od sodišča posebej hitro ukrepanje, kar lahko dosežemo po obstoječi zakonodaji npr. z združitvijo postopkov. Prav slednja pa se dostikrat pokaže kot sicer dobro mišljena, a po rezultatu za postopek slaba odločitev. Več obtožnic pomeni več podrobnosti, ki jih je potrebno ugotavljati in seveda občutno zmanjša preglednost. Sam sem v to past že par krat padel.
Prav pri teh obdolžencih pa se pogosto pojavlja še pojavlja druga stvar in sicer, da svoja dejanja pogosto priznajo. Kar seveda, zaradi določb ZKP (17. čl., 330. čl.) sodišču nič kaj dosti ne olajšuje dela. Še vedno namreč ostaja dolžnost sodišča da izvede tudi druge dokaze.
Tukaj vem, da drezam v osje gnezdo, a resnično bi bilo potrebno razmisliti o zakonskih rešitvah, ki bi omogočale, da bi se lahko v takšnih primerih skrajšalo sojenje. O "plea bargaingu" je bilo v strokovni literaturi rečeno že mnogo tega in tudi sama ameriška kazenska procesna teorija ima precej zadržkov do tega instituta, a po drugi strani je tudi dejstvo, da je v literaturi tudi podatek, da se kar 80-90% vseh zadev na ameriških sodiščih zaključi brez po(po)lnega kazenskega (dokaznega) postopka.(*1)
Zanimivo je, da soseda - R Hrvaška v svojem ZKP (337. čl.) daje možnost sodišču v tem smislu in sicer tako, da najprej določa, da izjava o priznanju krivde obtoženega sicer ne odveže sodišča dolžnosti, da se izvedejo tudi drugi dokazi, a da bo, če je priznanje na glavni obravnavi popolno in skladno s prej zagotovljenimi dokazi, izvedlo samo tiste dokaze, ki se nanašajo na odločitev o kazni.(*2)
Imam tudi občutek, da bi takšna ureditev pripomogla tudi k temu, da bi bil dokazni material, ki ga predlagajo stranke že pred osrednjim delom kazenskega postopka bolje pripravljen. Nenazadnje bi se potem tudi lažje osredotočili na določitev ustrezne kazni, ki je sedaj pogosto postavljena na konec postopka in ji je praviloma posvečeno premalo pozornosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
