V bistvu je smešno, kako potek leta razdeli naše življenje na določene sekvence, ki imajo svoj začetek in svoj (začasni) konec. Ne vem sicer, ali je pri vsakem od nas tako, a sam sem očitno nagnjen k takšnemu razumevanju. Konec koledarskega leta navsezadnje ne pomeni ničesar drugega kot samo številko na koledarju. Nič drastičnega se ne zgodi, ob polnoči dvignemo kozarec šampanjca, nato se počasi razgubimo v postelje in naslednje jutro se krog začne znova. Celo začetek novega desetletja in celo tisočletja, kot lahko sam pričam, ne prinese kakšne bistvene spremembe. Ni nobenega konca sveta, kot so ga napovedovali v mojem času, kar nekajkrat (majevski koledar, pa neke poravnave planetov itd.). Nobene katastrofe, ki naj bi se začela prav takrat, ko kazalec zdrkne čez polnoč v novo obdobje, npr. virus Y2K, ki naj bi na prehodu v 21. stoletje zrušil vse računalniške sisteme.
Pa vendarle, vsako leto prinese kakšno stvar, po kateri si ga zapomnimo. Če sta leti 2020 in 2021 pretežno zaznamovala covid-19 in ves teater, ki smo ga ob tem zganjali, je letošnje leto zaznamovano z dogajanjem v Ukrajini in spet, in naj se mi to ne zameri, s teatrom, ki ga spremljamo sedaj. Oba dogodka sta si podobna predvsem v tem, da smo se s sicer znanimi težavami, ki pestijo našo civilizacijo – vojne in bolezni – lotili na neki nov način. Epidemije z masovnimi izolacijami in praktično zaustavitvijo svetovnega gospodarstva in vojne s sankcijami, ki spet zadevajo delovanje gospodarstva, oboje s praktično nepredstavljivimi posledicami za prihodnost. Za obe stvari je, takšno je pač moje mnenje, značilno, da je mogoče zaznati precej čustvene reakcije, za katere se pogosto izkaže, da niso najboljša pot.
Po drugi strani se pokaže, da smo ljudje pripravljeni pretrpeti kar precejšnje posege v svoje življenje, če nas le ustrezno »preparirajo«. Drži, da obstaja tudi precej odpora, a povprečno gledano se kaj hitro sprijaznimo z omejitvami takšne ali drugačne vrste. Ko nato pogledamo nazaj, vidimo sicer, da je bilo precej napačnih ali nepotrebnih potez, a pravih posledic za tiste, ki so jih vlekli, pravzaprav ni. V ZDA, temu cirkusu ali Babilonu sodobnega sveta, se recimo zadnje mesece ponekod razglablja o covidni amnestiji. Pojem naj bi zajemal odpuščanje za morebitne napake in pretirane reakcije do drugače mislečih v času pandemije, kot so pretirano poudarjanje nošenja mask, »socialnega distanciranja«, obravnavo nasprotnikov ali dvomljivcev glede cepljenja itd. Dejstvo je, da so pretežno zagreteži za te ukrepe imeli na razpolago dovolj vzvodov, saj jih je podpiralo uradno medicinsko in oblastno stališče. Nasprotnike so tako, v medijih in javno, hitro ožigosali kot neprimerne in jih celo izločali iz javne razprave, da ne govorim o konfrontacijah na čisto osebni ravni. Zdaj ko smo to bolezen, ki je še vedno prisotna, vendar brez vseh možnih semaforjev in rednih obveščanj ter preštevanj mrtvih, nekako sprejeli, naj bi po zgoraj navedeni ideji amnestije bilo vse zgolj »voda pod mostom«. Se pravi nekaj, kar se je pač zgodilo, in nima smisla, da bi se na to obešali.
Američani so mi zaradi takšnih stvari vedno zabavni. Odkar imamo svetovni splet, spremljam dogajanje na oni strani luže, ker so, po svoje in dokler te neposredno ne zadeva, pri svojih reakcijah precej zabavni. Televizijski voditelji in oddaje bodisi leve bodisi desne provenience so tam eno samo igranje na čustvene reakcije ljudi. Zato so tudi reakcije praviloma pretirane, pa naj se to tiče bolezni ali razumevanja drugega sveta. In ko se potem prah poleže, praviloma sledi, če sploh, tiho priznanje, da so napravili napakico, a da to nima pravega pomena in gremo dalje (move on). Ker so na svoji celini, ker jih nihče teritorialno ne ogroža, ker imajo v rokah skorajda absolutno ekonomsko moč in seveda najmočnejšo vojno silo na svetu, si to lahko privoščijo. Težava je, ker mora, ko se to zgodi, praviloma preostali svet pospravljati posledice za njimi. Pa naj bodo to ekonomske posledice, kakršne so bile po krizi leta 2008, ki so jo sproducirali v ZDA, mi pa smo potem imeli ZUJF, »sanacijo« bank itd., ali takšno ali drugačno igračkanje ZDA po Bližnjem vzhodu, ki se je končalo z valovi beguncev v Evropo. Drugega »uvoza« ameriških problemov v Evropo niti nočem omenjati, ker bi se zameril čisto preveč ljudem. Recimo sedanje (in kasno) spoznanje Evropske unije, da ZDA s svojimi protiinflacijskimi ukrepi neposredno škodujejo gospodarskim interesom EU. Nekoč bo zaradi tega spet prišlo kakšno spoznanje tipa »oopsy daisy« in svet se bo vrtel v istem ritmu dalje.
Takšno je moje gledanje in razmišljanje ob tem prehodu v leto 2023. Na osebni ravni me to na srečo (za zdaj) ne prizadeva preveč. Bolj me opominja, da se je bolje, ker se zadev seveda ne da spremeniti, osredotočiti na lastne zadeve. In te so se v letošnjem letu do neke mere obrnile na bolje. Prenehanje ukrepov je najprej omogočilo, da so sodišča začela spet normalno poslovati, čeprav bo potrebnih verjetno nekaj let, da se bo uspela sanirati luknja, ki je nastala zaradi tega, ker so izpadle obravnave. Po drugi strani je procesna zakonodaja spremenjena tako, da na podobne izzive lahko ustrezneje odgovarjamo. Tako od pandemije ostajajo le pleksipregrade pred sodnikom in razkuževalniki v bližini dvoran za obravnave, če odmislimo še priporočljive odmore med obravnavo in seveda še vedno pogosta opravičila strank, da so zbolele za covidom.
O negativnih zadevah na koncu leta ne kaže pisati, bolje je ostajati pozitiven. Recimo glede tega, kako se nam bodo končno po petnajstih letih junija naslednje leto končno uredile plače, ker je takšna obljuba aktualne oblasti. Kdo ne bi ob tej obljubi pozitivno vstopil v 2023?
Pravniki smo vedno malce sarkastični, ne?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
