Popolnoma se strinjam, da takšni primeri razkritij, za katere je zelo malo verjetno, da bi kadarkoli ugledali luč sveta, dobijo ustrezen medijski odraz, vendar pa ocenjujem, da je bistveno bolj pomembno, da razkrivanje nepravilnosti ni zgolj delovanje enega izrazito pogumnega posameznika, temveč delovanje sistema kot takega.
Če samo pomislimo, koliko nepravilnosti, ki privedejo do ogromne materialne škode, bi bilo mogoče preprečiti, je jasno, da tega ne moremo prepustiti zgolj upanju, da se bo nekemu posamezniku “odtrgalo” in bo izpostavil samega sebe zgolj iz nekega notranjega moralnega vzgiba.
Takole počez se mi zdi, da poskušamo vedno znova, recimo temu »personificirati zlo«, ko odkrijemo, da je prišlo recimo, do grobih napak ali nezakonitosti pri delovanju bodisi države, lokalne skupnosti in celo nekaterih gospodarskih subjektov. Po prepričanju večine je razlog temu zgolj ena ali točno določen krog oseb in stvar bo rešena s tem, ko bomo te osebke izločili, jih predali organom pregona in jih sankcionirali. To bo delovalo odvračalno na druge, ki se bodo znašli v enakem položaju in vsi bomo živeli lepo dalje. Enako se kot pričakuje, da bo se »personificiralo dobro« in bo neki junak razbil in razkril vse, kar bomo za ta pregon potrebovali.
Realnost je seveda drugačna – vsaka odločitev v današnjem svetu, pa naj si bo to na ravni zasebnega ali javnega, zahteva verigo sodelujočih. »Individualiziran« kriminal je danes, po mojem intimnem prepričanju, bolj izjema kot pravilo, ali pa glede na vse, vsaj ne predstavlja takšne grožnje za družbo, ki je ne bi mogli obvladovati s »klasičnimi« sredstvi – torej praviloma s kaznovalnimi ukrepi. Lahko bi šel še dlje in trdil, da je pravzaprav ta vrsta kriminala v veliki meri (resda ne neposredno, a vendarle) odsev odsotnosti sistemskega delovanja na ravni drugih družbenih dejavnikov.
Velike koristi in z njimi povezane velike škode nastajajo v (so)delovanju posameznikov, ki delujejo znotraj neke organizacije. Čeprav je iniciator ali motivator delovanja neki posameznik ali krog posameznikov z določenimi interesi, je prispevek, ki ga vsak posameznik v tem delovanju nudi, tisti, ki privede do končne posledice. Vem, da je malo drastična primerjava z delovanjem nacističnega sistema, a recimo, če si preberete znano knjigo Hannah Arendt: Eichmann v Jeruzalemu, vam bo jasno, da lahko takšen sistem deluje zgolj ob sodelovanju tako »izvornih storilcev« kot tudi njihove »logistike« in celo žrtev samih. Tukaj tudi danes nismo prav daleč. Ali kdo resnično misli, da je zgolj neki nosilec javne funkcije oblikoval prirejen javni razpis, en sam direktor izvedel kompleksen manever lastninskega prevzema ali neki minister oblikoval rešitev, ki zaradi neustavnosti povzroči premoženjsko škodo?
Ko sem pred časom delal v državni upravi, mi je neki »stari lisac« rekel, da moram paziti, da je vse, kar predstavlja določeno tveganje ustrezno pisno zaznamovano. Recimo, mi je dejal, če ti nekdo nekaj ustno naroči, poslušaj, se vrni v pisarno in navedeni osebi pošlji elektronsko sporočilo z nekako takšno vsebino: »v zvezi z današnjim ustnim razgovorom in Vašimi naročili, Vam sporočam, da (ne) bom napravil to in ono«, po možnosti s povratnico. Ali pa, da napišeš takšen ali drugačen uradni zaznamek in ga vložiš v spis in podobno. Ali pa, da zahtevaš pisno dodatna pojasnila v zvezi z nekim ustnim naročilom.
V bistvu je šlo za zadeve, ki jih tudi sicer opredeljuje Zakon o javnih uslužbencih v svojem 94. členu ali pa Zakon o delovnih razmerjih v 34. členu in so pomemben element delovanja celotnega sistema. Dejstvo je tudi, da je na takšen način preprečeno kar nekaj stvari, ki bi lahko povzročile škodo, je pa seveda vprašanje, ali ostaja to čisto brez posledic za zaposlene. Zlahka si predstavljam, da uporabnik te zakonske določbe zato kasneje trpi bodisi pri napredovanju bodisi pri stabilnosti svojega delovnega mesta. Prav zaradi tega, da ne bi prihajalo do nezakonitih posledic, je takšna zakonska ureditev in njeno dosledno uresničevanje, bistveno bolj pomembno, kot kasnejše odpravljanje posledic. Danes pa se vedno manj razume resničen namen takšne ureditve delovnih razmerij oz. »širša slika« tega. Tudi uradni zaznamki in primeri sporočil pogosto ostanejo v kakšni skriti mapi, pripravljeni za uporabo, če »zagusti«. V okvirih širše slike, popolnoma normalna reakcija posameznikov.
Manj kot ustrezna zaščita žvižgačev, je zato pomembno zagotavljanje možnosti uresničevanja zgoraj navedenih določb. Negotovost delovnega razmerja, ki je danes redkeje sklenjeno za nedoločen čas, težnje po lažjem odpuščanju, nejasnost obsega in števila delovnih mest v javnem sektorju so pravi generatorji nepravilnosti in posledično tudi kriminala. Enako velja tudi za zasebni sektor.
Zavezniki so v drugi svetovni vojni prišli na idejo, da je potrebno uničiti tovarne ležajev, da bi povzročili resnično škodo nemškemu vojnemu stroju. Ker ležaji so tisti, ki so nujno potrebni za gibanje celotne mašinerije. Velja torej tudi obratno, če hočemo, da deluje, morajo ustrezno delovati tudi ležaji …
To je »širša slika«…
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
