Sam nisem nikakor naklonjen revolucionarnim potezam, seveda do trenutka, ko se nabere tolikšna količina stvari, da je gradualnost zgolj ovira ali postaja celo nevarna. A še največji konservativec mora priznati, da je dvajset let za korenito spremembo v zasnovi nekega sistema dovolj, pa četudi gre za tako pomemben segment, kot je kazensko procesno pravo. Zakaj dvajset let? Ker se še živo spomnim, da je v poročilu k sprejetju prvega slovenskega Zakona o kazenskem postopku pisalo, da gre za neke vrste prehodni zakon na poti do uvedbe bolj kontradiktornega oziroma adversarnega postopka. In to je bilo leta 1994. Mogoče novi ZKP res nastaja od leta 2000, kot navaja dr. Keršmanc, toda njegovi zametki segajo v prvo polovico devetdesetih let. Zdaj se v gradivu, kot opozarja avtor, ponovno navaja, »da gre predlog novele ZKP-N v smeri postopnega uveljavljanja novega modela kazenskega postopka«. Kakšen je ta model, seveda vsi že vemo, saj smo na poti k njemu že več kot dvajset let. Zlobno bi lahko pripomnil, da je ta pot očitno tako dolga kot pot pijanca iz gostilne domov. Pa tudi približno tako odločna in ravna.
Keršmanc zelo taktno opozarja na »tiste (pod)sisteme in posameznike, ki težijo k ohranjanju ustaljenega ravnovesja«. Zaradi njih se boji, da sprememb ne bo. Da bo jasno: prepričan sem, da teh (pod)sistemov ni treba iskati z drobnogledom, ker takšen poseg in zasnova kazenskega postopka, ki se nakazujeta za ovinkom na tej poti, po kateri še kar »gremo«, ne ustrezata nikomur v širšem pravosodju, pa tudi ne politiki in še manj akademiji. Krpanje kazenskega postopka s toliko zaplatami kot v naši kratki zgodovini je namreč enkratno za vse, ki v tem delujejo, razen morda za prvostopenjske sodnike, ki moramo to »čobodro« prevesti in prenesti v državno oziroma oblastno odločitev.
Sedanja zasnova – pa če si to hočemo priznati ali ne – namreč omogoča pasivno držo prav vseh udeležencev postopka, razen sodišča, ki mora tako ali tako odločati o vsaki zahtevi. Poleg tega pa na sodišče prelaga tudi odgovornost za ugotavljanje materialne resnice o očitanem dejanju. To je precej jasna stvar, čeprav sem pristranski. Nekdaj je bilo še mogoče računati, da bo vsaj tožilstvo poskrbelo, da bo dokazna podlaga sodne odločitve približek rezultata iskanja te »resnice«. Takrat zaradi vseh okoliščin (institucionalne samostojnosti, oportunitetnega načela ipd.) ni bilo pod pritiskom, da bi moralo doseči obsodbo, v zadnjih desetletjih pa so se tudi te okoliščine spremenile.
Danes se od tožilca pričakuje »zmaga«, kot posameznik mora delovati v takem psihičnem okolju. Takšen je novi družbeni kontekst, ki tudi brez spreminjanja zasnove kazenskega postopka pripelje do spremembe vlog v postopku. To hkrati tudi pomeni, da morajo sodišča do takšne zavzetosti tožilstva ohraniti hladen in distanciran odnos. Poti nazaj ni več. Sodišče in sodniki so postavljeni v vlogo, ki je v okvirih sedanje zasnove, milo rečeno, težavna. Mogoče jo je zdržati, vendar pomeni nesorazmerno obremenitev, o kateri se seveda le redko govori, ker je sodstvo po svoji naravi zadržano. Sedanja situacija je zato za druge deležnike ugodna zaradi preprostega razloga, da se zdaj tudi krivda nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razmeroma enostavno lahko preloži na sodišče. V medijih sicer ni več novic v slogu, da sodišču ni uspelo, da bi obdolženemu dokazalo krivdo, vendar je rezultat pravzaprav isti.
Jasno je, da bodo zavore tudi na drugi strani, ki nastopa v kazenskem postopku. Odvetniki se dobro zavedajo, da v spremenjenem postopku ne bo šlo brez lastnega iskanja informacij, nekakšne kontrapreiskave, za katero razen izjem nimajo sredstev in tudi ne usposobljenega kadra. Že zdaj, ko se zaradi spremenjene sodne prakse pogosteje najemajo strokovnjaki, ki lahko postavijo teze, nasprotne tezam sodnim izvedencem, je to povezano s precejšnjimi stroški, ki si jih ne obdolženec ne zagovornik pogosto ne moreta privoščiti. A to je šele začetek. Kje je še kakšno dodatno iskanje prič, opravljanje razgovorov z njimi itd.! Sedenje in čakanje, da ga sodišče ali tožilstvo kje polomita, ne bosta dovolj. Že zdaj imajo zagovorniki, če jim spodrsne pri kakšni prekluziji, s strankami lahko težave, pa čeprav je sodišča v kazenskih postopkih ne uporabljajo zlahka.
O policiji niti ne bi govoril, sicer pa to temo malce zvito načne že dr. Keršmanc. Pravi, da se policija že od leta 2004 (sic!) opremlja za zvočno in slikovno snemanje. Dvanajst let za tehnična sredstva, ki bi omogočala boljše delo na podlagi 148.a člena – zaslišanje osumljenca, katerega zapisnik bi bil dopusten kot dokaz v kazenskem postopku? Človek se ne more upreti vtisu, da ni ravno pretirane želje po tem, o razlogih pa si lahko vsak misli svoje. Sicer pa tudi brez teh sredstev takšni zapisniki, ki so sicer možni, niso prav pogosti, pa čeprav bi zaradi potrebe po čim bolj natančni ugotovitvi dejanskega stanja morali biti. Na splošno je bilo največ sprememb ZKP prav v členih, v katerih so urejena policijska pooblastila oziroma sredstva, ki jih policija uporablja pri pregonu storilcev kaznivih dejanj, vsakič z namenom, da se ji olajša delo. Tukaj je seveda še vprašanje institucionalne povezanosti med policijo in tožilstvom, pri katerem vsi udeleženi na obeh straneh, kolikor mi je znano iz prakse, začnejo nervozno mencati. Ker je včasih bolj pomembno, kdo bo komu komandiral, kot to, kako bomo stvar naredili.
Navsezadnje verjetno ni treba biti genij, da se lahko ugotovi, da so na dinamiko obravnave kaznivih dejanj bolj kot karkoli drugega vplivale spremembe osrednjega dela kazenskega postopka, zlasti uvedba predobravnavnega naroka, pa tudi sporazumov o priznanju krivde (njegova zakonska ureditev je bila zame resnično presenečenje). In četudi je ta, po moji oceni najpomembnejša sprememba kazenskega postopka v zadnjih nekaj desetletjih pokazala dobre rezultate, nihče noče glasno povedati, da stvar pač deluje. Po mojem mnenju je zasnova tega naroka, zlasti zaradi jasne razmejitve med odločanjem o krivdi in odločanjem o sankciji, celo pravilnejša kot sedanja zasnova glavne obravnave, ki obe vprašanji vrže v isti lonec. Najmanj, kar učinek omenjene spremembe kazenskega postopka predstavlja, je spoznanje, da je postopek, v katerem bodo imele stranke večjo avtonomijo in odgovornost, možen in sprejemljiv. Največ, kar je moje osebno mnenje, da je nujen.
Čas za take spremembe pa v Sloveniji tako ali tako nikoli ni pravi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
