Težava takšnega vsakdana v sodobni kulturi je, da se ne prepozna njegove kvalitete niti pomena. Življenje vsakdana se pogosto celo predstavlja kot nekaj negativnega, nekaj, kar ne prispeva k splošnemu napredku. Slednjega, po današnjih vrednostnih merilih, lahko generira le mobilnost, fleksibilnost in dinamika, pa četudi brez pravega motiva. Verjetno je sprejemanje nevrotičnosti družbe kot vrednote, pogojeno s “prodajanjem” idealov večne mladosti, ki je takšna že po naravi, polna iskanja svoje poti in energije, ki kar prekipeva in sili k neprestanemu gibanju.
Težava takšnega pogleda je, da impulzi, ki so v mladosti zadostovali za motivacijo k nekemu ravnanju, pri osebi, ki je videla mnogo in preživela marsikaj (in se pri tem seveda postarala), ne povzročijo zaželenega učinka. Zato je pač potrebno poseči po sredstvih, ki vzpostavijo neko videnje neustreznosti in nezapolnjenosti vsakdana, kar seveda premakne tudi tiste, ki bi sicer bili pasivni.
A tako kot pri tolikanj opevani gospodarski rasti, je mogoče takšno dinamičnost vzpodbujati le do določene mere. Tudi sredstva za motiviranje postanejo vedno bolj močna in hkrati vedno bolj destruktivna. Konja lahko goniš do določene mere, potem pa bo bodisi poginil ali pa jezdeca preprosto stresel s sebe.
V kontekstu pravno urejene družbe je mogoče impulze, ki povzročajo motiviranost posameznikov, podajati v pravnih okvirih. Namen prava je namreč tudi stabilizacija dinamike življenja in omejevanje morebitnih ekscesov, ki jih dinamika prinese. Od tod omejitve v cestnem prometu, določanje meja pri odnosih med posamezniki in celo načinov komuniciranja. Pri tem so nujno omejena tudi sredstva, ki jih ima pravo na razpolago, da te svoje cilje doseže. Pravo je zaradi te omejenosti, glede na prej navedene potrebe sodobne družbe, sicer zanimivo po svoji vsebini, a pri svoji izvedbi " živi dolgčas".
Zadnjič sem na televizijskem kanalu National Geografica, pri katerem je že ime bilo garant za neko verodostojnost, gledal oddajo o t.i. »Doomsday preppers«, kar je težko posloveniti, govora pa je bilo o posameznikih oz. celih družinah, ki se resno in organizirano pripravljajo za »sodni dan«, bodisi kot posledico nuklearne katastrofe ali čisto enostavno Božjega srda. Tako si ti, ki so prepričani, da prihaja končna katastrofa, gradijo bunkerje, delajo zaloge za preživetje in celo usposabljajo svoje otroke in družine v boju »mož na moža«. Da o kopičenju orožja, streliva in eksploziva niti ne govorim. Že napovednik oddaje je takšen, da vzbuja določeno zaskrbljenost, saj ugotavlja, da »jih je vedno več, njihove priprave pa vedno bolj intenzivne«.
Lahko si seveda rečemo, da gre za »odtrgance«, ki jih ima vsaka družba, a dejstvo je, da so le-ti produkt sodobne družbe. Tako kot v času hladne vojne, ki so si posamezniki gradili zaklonišča zaradi nevarnosti napada Sovjetske zveze, tudi njihova vizija Sodnega dne temelji na informcijah, ki so jih v prejemali.
Pomembneje in v kontekstu razmišljanja o pravno urejeni družbi je dejstvo, da takšni ljudje že v osnovi zavračajo skupno pravno urejenost v imenu, recimo temu skrajne sile, ki jim dovoljuje, da delujejo tudi izven pravnih okvirov. Na kratko povedano, pravico si jemljejo (zaenkrat še pod odložnim pogojem Sodnega dne) v svoje roke.
Motivacija posameznikov za takšno ekscesno delovanje, temelji, čisto enostavno povedano, na informacijah, ki jih ti sprejemajo. V današnjem okolju t.i. »infotainmenta«, ki je nadomestil stare in dolgočasne načine obveščanja, je za pričakovati, da bodo ekscesi takšnega tipa pogostejši. Ko pri ljudeh uporabljaš vedno bolj intenzivne prijeme, bodo tudi njihove reakcije intenzivnejše. Dejstvo je, da se danes vsaka poplava ali potres v poročilih spremeni v napoved Sodnega dne, ko bo vse še pogostejše, močnejše in bolj uničujoče. Vsak ponovljen dogodek je, da bi dosegel svoj učinek, pospremljen s še več dodatki, več grafikami, posebnim poročevalcem itd. Tudi če se nič drugega ne doda, je sporočilo jasno: »Pripravite se – prihaja Sodni dan«!
Na področju delovanja pravnega reda je stvar podobna – vedno večja medijska personalizacija delovanja sodstva, teorije zarote znotraj njega, povzročanje t.i. »moralne panike« glede določenih kaznivih dejanj in storilcev, sporoča, ne da bi se izrecno povedalo: »Pravo ne deluje – pripravite se« ali celo »vzemite Pravico v svoje roke«.
Zanima me, kje se bo iskala krivda, če in ko bo prišlo do prvih materialnih posledic.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
