Tako sem se silom prilike moral ukvarjati z določenimi vprašanji, povezanimi z izvršitvijo neke smrtne kazni. Da ne bo zvenelo preveč skrivnostno, zanimal me je podatek, na kakšen način in v kakšnih okoliščinah je bila slednja izvršena ter kateri akti oz. pravno pomembne listine so bile oblikovane oz. izdane. V teh primerih je tako, da hitro ugotoviš, kako je razpad bivše države povzročil precejšnje težave tudi z arhivskimi podatki in kako je precejšen del naše zgodovine še vedno v lasti neke druge države. Za slovenski prostor pravzaprav nič novega, podobne težave so verjetno nastajale tudi po razpadu Avstro-Ogrske.
Da ne okolišim, poskušal sem ugotoviti, kakšen zapis je bil izdan ob izvršitvi smrtne kazni in katere podatke je zajemal. In ko sem tako - neuspešno – lovil podatke, sem naletel na Navodilo o izvršitvi smrtne kazni (oz. dve Navodili – iz Uradnega lista SRS št. 26-316/74 z dne 12. julija 1974 in Navodilo (Ur. l. SRS, št. 3-179/1979) z dne 26.1.1979, ki je kot podzakonski akt urejalo izvršitev te kazenske sankcije, dokler je bila del veljavne ureditve na območju sedanje Republike Slovenije.
Splošno znano je verjetno dejstvo, da je bila na območju sedanje Republike Slovenije zadnja smrtna kazen izvršena 30. oktobra 1959 pri Hočah – oz. v tamkajšnji „šodrjami“ - gramoznici, ko je bil ustreljen Franc Rihtarič. Smrtna kazen je bila na našem teritoriju sicer odpravljena leta 1989 v okviru ustavnih sprememb, ki so kasneje pripeljale do osamosvojitve naše države. Ta odprava smrtne kazni, opravljena še v času, ko je za SFRJ še veljala, je bil eden izmed korakov k sodobni, na evropskih vrednotah utemeljeni družbi in kasneje ni bilo prav veliko razprave o tem, da bi se v tem pogledu vračali nazaj.
Danes mi je resnično nenavadno, da je moje obdobje seznanjanja z kazenskim pravom pravzaprav v celoti potekalo v času, ko je ta kazen še obstajala. Še več, obstajala je celo teoretična možnost, da bi bil sam med njenimi izvrševalci. Kazen so namreč izvršili pripadniki milice, pa čeprav o tem v kurikulumu Kadetske šole za miličnike, po pravici povedano, nikoli ni bilo govora. Kako so eksekucijski vod sestavljali mi sedaj ni več znano, zgoraj omenjeno Navodilo o tem zgolj navaja (5.člen), da Republiški sekretariat določi skupino pripadnikov enote milice za izvršitev smrtne kazni. Kako je to potekalo konkretno, je urejala vsebina drugih organizacijskih predpisov. Kakorkoli že, ob tej možnosti me danes spreleti srh. Upam, da v tem delim občutke vseh, če ne zaradi drugega, ker je celotni teritorij bivše države še vedno obremenjen z „eksekucijami“ - iz druge svetovne vojne in obdobja po njej in še iz časov vojn v devetdesetih na območjih, ki so sodile v SFRJ. Izvršitev smrtne kazni je namreč obremenjena s temeljnim problemom njene nepovratnosti in nezmožnosti, da bi se morebitne napake odpravilo. Že to mora zadostovati, če štejemo človekovo življenje res kot absolutno vrednoto.
Kot vedno se hudič skriva v podrobnostih. Zgoraj omenjeno Navodilo je, kot je to značilno za podzakonski predpis s tem imenom, opredeljevalo konkreten postopek. Na ravni splošne ureditve te kazenske sankcije v Kazenskem zakonu je bilo zgolj navedeno, da se izvrši z ustrelitvijo, a navodilo vsebuje konkretne napotke, ki zarisujejo zadnje trenutke obsojenega. Ta je moral biti, če odmislimo pravna sredstva, v tem času tudi psihično in telesno zdrav, odložitev smrtne kazni pa je bila zapovedana tudi v primeru nosečnosti.
Zadnji dnevi življenja obsojenega, nad katerim se je izvršila smrtna kazen po Navodilu, so potekali tako, da je bil obsojeni seznanjen s tem, da bo kazen izvršena, ker so izpolnjeni pogoji, nekje tri dni pred samo izvršitvijo. To je čas, ko je bila določena komisija za izvršitev te kazni. Obsojeni je lahko zaprosil za odložitev kazni za 24 ur. Sledila je možnost, da se obsojen sestane s svojci, zagovornikom in drugimi osebami, ki pa so morali biti končani najmanj eno uro pred izvršitvijo kazni. Zagovornik je sicer lahko bil pri izvršitvi kazni prisoten. Predsednik pristojnega sodišča je lahko ugodil tudi drugim upravičenim željam obsojenega. Komisija za izvršitev smrtne kazni se je vsaj eno uro pred izvršitvijo zbrala v zaporih in ugotovila istovetnost obsojenca, nato pa je upravnik zapora „izročil“ obsojenca skupini odrejenih pripadnikov milice, ki so ga odpeljali na kraj izvršitve kazni. Po Navodilu je bilo kazen potrebno izvršiti „praviloma zgodaj zjutraj in izven naselja“. Obsojenca se je privezalo in mu zavezalo oči.
Ko je zdravnik ugotovil smrt, se je štelo, da je smrtna kazen izvršena. A kazen je imela tudi posledice v tem, da je tudi njegovo truplo bilo v posebnem režimu in se ga je „praviloma pokopalo na pokopališču, ki je najbližje kraju, kjer je bila smrtna kazen izvršena“, javnost je bila pri pokopu izključena, če pa je bilo to „v interesu javnega reda in miru“, sodišče svojcev ni obvestilo o kraju pokopa.
Navedenih določb zavestno nočem posebej komentirati, ponujene so kot hladen pravni opis zaključka nekega življenja, ki se, tako kot vsa naša, bliža svojemu neizprosnemu koncu. Pri tem se moram nujno vprašati, v kakšni agoniji mora biti človek, katerega smrt bo posledica zmotne sodbe ali dejanj, ki jih danes ne bi več opredelili kot kazniva. Naj si vsak nariše svojo sliko.
Kar se izvrševalcev tiče – strelcev (delavci službe javne varnosti ali miličniki) je bilo najmanj osem in njihove puške so bile napolnjene pol s šolskim oz. manevrskim in pol z bojnim strelivom. Tako je bila verjetnost, da si resnično izvršil kazen v razmerju 50 : 50 in ne, da je takšno strelivo vsebovala le ena puška. Tudi ta okoliščina veliko pove.
O smrtni kazni na Slovenskem je bilo kar nekaj zapisanega. Marsikaj od tega sem tudi prebral. A vendarle, ko se ukvarjaš s konkretnim primerom, se ti te zadeve bistveno bolj razkrijejo tudi kot zgodbe tistih, nad katerimi je bila izvršena kazen. Vsekakor pa mi veliko pomeni, da živim v času, ko mi ni treba biti ne sodnik, ki obsodi na smrtno kazen, in ne rabelj, ki bi jo moral izvršiti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
