To je navsezadnje tudi smisel pisanja obrazložitve – posredovanje razlogov, na katerih oblastna odločitev temelji, tako rekoč ubi et orbi, tako tistim, ki jih zadeva neposredno zadeva, torej strankam, kot tudi tistim, v katerih imenu je bila odločitev sprejeta – torej ljudstvu. Pred leti sem o tem vidiku sodnega odločanja, še brez pravega vpogleda v prakso, v magistrski nalogi napisal naslednje:
»Utemeljitev in obrazložitev sodbe sta temeljni zahtevi demokratičnega razumevanja prava, ki morata kot sporočilo doseči tistega, ki mu je bila sodba izrečena, pa tudi tiste, ki skupaj z njim tvorijo skupnost pravih adresatov. Obrazložitve, pisane predvsem kot sporočilo pritožbeni inštanci, od katere je odvisna sodnikova uspešnost, ne dosežejo adresatov, ker so večinoma pisane v jeziku, ki ga Američani posmehljivo imenujejo "legalese". Ker komunikacija tako poteka na takšni relaciji, se ni čuditi, če se tisti, ki jim je bila izrečena, počutijo opeharjene. Seveda je pri vseh zadevah pa tudi pri obrazložitvah potrebno najti pravo mero.«
Tega stališča mi, priznam, v praksi z lastnim zgledom ni uspelo preseči. Razlog, zakaj se kakšna stvar ne spremeni, je pretežno v stalni časovni stiski, v katero je porinjen sodnik s svojimi pisnimi izdelki. Čeprav so roki glede pisanja sodb in drugih odločitev instrukcijski, se čas zapisuje v posebno statistiko sodnika in ima pomemben vpliv na oceno sodnikove službe. Še zlasti, če se več sodb zabeleži v rubriki »nad 30 dni« ali pa celo »nad 90 dni«. Tako je tudi iz tega lažje ostajati v okvirih znanega in preizkušenega ter pač poseči po ustaljenih registrih izrazov in floskul. In čeprav se je zdaj spremenilo, beri podaljšalo roke za pritožbe strank, rokov za pisanje vedno obsežnejših in vedno zahtevnejših sodb, nihče ne podaljšuje. Zlovešče rubrike ostajajo, slabe posledice pa prav tako. Tistim, ki jim je uspelo diplomirati po kakšnem resnejšem univerzitetnem programu, je verjetno jasno, da resno pisanje teksta, ki presega 100 strani, ni mačji kašelj, če pišeš več takih zadev hkrati– kar ni tako redko –, pa hitro naletiš na svoje meje. Vsekakor pa ni pretirane želje po neki kreativnosti.
A kar je pri večjem vpogledu v obrazložitve prvostopenjskih odločitev morda pomembneje, je, da bo na voljo boljši vpogled v sodnikovo »rekonstrukcijo realnosti«. Namreč, instančne odločitve, katerih dostopnost najbolj oblikuje javni, tako akademski kot tudi splošni pogled na delovanje sodišč, temu elementu niso posvečene ... Dejansko stanje, na katerem temelji pravna ocena, je namreč pri najvišjih sodiščih, razen v izredno redkih primerih, nedotakljivo in tako ta sodišča sprejemajo rekonstrukcijo tega, kar se je zgodilo, ki jo je oblikovalo prvostopenjsko sodišče, naknadno pa še potrdilo Višje sodišče. Sodbe višjih sodišč so na tem področju praviloma skope in pogosto uporabljajo izraze, katerih raba je že bila kritizirana. Tako se glede dejanskega stanja pojavljajo izrazi, kot »da dokazi kažejo na« ali pa da »se nekaj nakazuje« in podobno. V prvostopenjski sodbi takih nedoločenosti praviloma ne sme biti. Njene trditve o obstoju določenih dejstev, zlasti v kazenskem pravu, morajo biti kategorične – tako je bilo in nič drugače. Do teh kategoričnih trditev mora priti tudi, kadar uporabi načelo in dubio pro reo – dvoma pač ne sme biti.
Znotraj pravne skupnosti sta v ospredju pravna kvalifikacija in postopkovna pravilnost, a na zunaj, to mora biti jasno, sta ključna elementa, ki prepričata ali pa ne, ustrezna ocena in predstavitev dogajanja, ki je izpolnilo znake kaznivega dejanja. Vsi preostali parametri, tako pomembni za pisanje sodb, da smo pravzaprav celoten pravniški državni izpit zgradili okoli tega, tega ne morejo spremeniti. In dejstvo je, da je včasih prepričljivost ali neprepričljivost sodne odločitve taka, da lahko potegne za seboj pomembno družbeno reakcijo – nekaj, kar smo v Sloveniji že imeli priliko spoznati.
Zgoraj uporabljeni izraz, rekonstrukcija realnosti, je uporabljen zgolj kot pripomoček. Dejstvo je, da dokazni postopek v kazenskem pravu nima tega potenciala, na bolj ali manj določen način zgolj ilustrira eno izmed možnosti dogajanja. Posledično tudi sodnikova predstavitev zaključkov nikoli ne bo v celoti zadovoljila javnosti, bo pa zanimivo opazovati morebitne razlike med oceno njegovega dela, ki jo bo podala širša javnost, in tisto, ki jo bo podalo instančno sodišče. Mislim, da je to nov element, ki bo imel resne posledice; kako se bo temu prilagodila in se odzvala stroka oziroma praksa, pa bo vsekakor zanimivo opazovati.
Tega žal ne bom opazoval le s tribun, tako da nekega veselja ne občutim. Sam še vedno vidim rešitev v poroti in vse bolj se mi zdi, da bi se morala vsaj v težjih primerih prepričljivost obtožbene teze preveriti pred njo. Da ne bo vse odvisno od dobrih piscev.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
