Pomisleki pri tej »bližnjici« v kazenskem postopku, so številni. Na sodniški strani, vsaj tako sem zaznal, predvsem pomislek, da bi večje število dogovorov vplivalo na število zadev, kar bi posledično privedlo do ugotovitve, da »imajo sodniki premalo dela«. Kar je seveda, popolnoma napačen zaključek. Pošteno rečeno, sedanja kompleksnost in obseg zahtevnejših primerov, in takšnih ima vsak kazenski sodnik čisto enostavno preveč, nas dobesedno sili v delo daleč preko normalnih meja. S pospešitvijo nekaterih postopkov bi kvečjemu prišli na normalno raven. Je pa res, da ima ta pomislek dober temelj v siceršnjem javnem »razumevanju« sodniškega dela.
Na tožilski strani, vsaj kolikor sem si sam ustvaril mnenje, je pesimizem izrazitejši, a pri ljudeh, katerih naloga je pregon in iskanje dokazov za obtožbo, je, ob sedanjem stanju jasno, da si ne obetajo kaj dosti. Kadrovsko podhranjeni, ob pospešenem delu sodišč, obstoječi plači in osebni izpostavljenosti, tožilci ne morejo biti optimisti. A to v tej državi tako ali tako nikogar ne zanima. Seveda upam, da se motim.
Pri zagovornikih imam občutek, da pravzaprav ne vedo, kaj naj si s tem začnejo. Gotovo je, da bo za tiste, ki imajo dovolj dela, dogovarjanje pomemben element za učinkovitejše delo, po drugi strani imajo dolgi in zapleteni postopki tudi pozitivne finančne učinke. Nisem prepričan, da odvetniška tarifa dogovarjanje stimulira. Seveda pa je takšen moj osebni vtis.
Vsi skupaj, tako sem prepričan, se po mojem mnenju kar dosti (mogoče celo preveč) ukvarjamo z vprašanjem, ali in v kakšnem obsegu bi lahko prišlo do zlorab tega inštituta in kako to preprečiti. Upam samo, da ob vseh zadržkih, izpred oči ne bomo izpustili prednosti, ki jih ta institut nedvomno ima.
Verjetno je največ dilem prav o motivih, zakaj bi se kdorkoli od udeleženih spustil v dogovarjanje, predvsem glede na splošno prepričanje, da se zavlačevanje postopkov izplača. Dogovarjanje namreč predpostavlja priznanje krivde, s tem pa imamo prebivalci naše države očitno blazne probleme.
V knjigi »The Criminal Law Handbook« (Kazensko pravni priročnik) avtorjev Paula in Sare Bergman s prijaznim podnaslovom »Poznaj svoje pravice, preživi sistem«, so navedeni naslednji motivi za sklepanje dogovora: premestitev iz pripora v zapor, hiter zaključek zadeve, odgovornost za manj in/ali manj resnih kaznivih dejanj, odgovornost za dejanje, ki manj stigmatizira posameznika, izogibanje nevšečnostim, izogibanje publiciteti in prevzemanje krivde za druge.
Na takšen ali drugačen način se ti motivi pojavljajo tudi v sedanji zasnovi kazenskega postopka. Nekateri zaradi zasnove našega kazenskega postopka ne bodo mogoči tudi v prihodnje. A vendarle, motivi nikoli niso etični (kar si tako splošna kot strokovna javnost želi) temveč čisto pragmatični ( lahko bi rekli tudi »utilitaristični«, torej z obetanjem neke koristi).
Osebno se mi zdi, da bomo prav z razumevanjem teh motivov imeli največje težave. Nesporno je namreč, da je velika večina poklicnih sodelujočih v pravosodju po svojem srcu (še vedno) idealistov. Pragmatizem kot dobesedni antipod idealizma, prav zaradi tega nikoli ni imel prave vloge. Prav to nastrojenost osebno vidim kot osrednji problem. Nemci bi rekli, da bomo morali razjahati iz visokega žrebca, Amerikanci pa dodali, da si bomo morali malo umazati roke. Drugače pač ne gre, zavedati se je potrebno, da bo to koristilo celotnemu delovanju kazenskopravnega sistema.
Še več, ko spremljam kazenske postopke v sosednji Hrvaški, lahko ugotovim, da sedanji odmevni primeri temeljijo v veliki meri na dogovoru z enim ali več obtoženimi. V zameno za nižjo kazen se osvetlijo zadeve, s katerimi bi imelo tožilstvo sicer večje težave ob dokazovanju. Vem, da se sedaj nekaterim dvigajo lasje, saj sem v stroki zasledil tudi pomislek, da ja ne bi priznanje služilo kot nadomestilo za dokazovanje (kar je pravzaprav nemogoče, vedno bo zgolj dopolnitev dokazovanja), a tako pač je. Tudi skesanosti danes ne moremo gledati skozi etiko, temveč preprosto skozi pragmatiko. Mora se »splačati«.
In če nadaljujem optimistično, mogoče bo tako tudi na moralnem področju prišlo do posledice, ko bo spet veljalo reklo »kdor prizna, se mu polovica odpusti« namesto sedaj uveljavljenega »ne priznaj, pa če te gor' dobijo«
Eh, ja…
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
