Glavni očitek, ki je nato privedel do ustavnih postopkov je bil namreč kriva izpovedba in tisto, kar bi pri nas prevedli v “oviranje pravosodja”, (obstruction of justice), ker je Clinton, čisto enostavno, o odnosih z Monico Lewinsky – lagal.
Žal se pri nas vedno znova pojavljajo situacije, ki kažejo na to, da resnično ne razumemo osnovnega problema pri osebah, ki opravljajo javne funkcije in kar je še huje, problema se večinoma ne zavedajo niti tisti, ki so na take funkcije imenovani. Pri vsem ustenju o transparentnosti in integriteti, pri celo jasno zakonsko določenih pojmih, manjka prav tisto elementarno – drža.
Vsak od nas ima takšno ali drugačno zgodbo, v kateri so trenutki in obdobja, na katere se spominjamo s ponosom, bilo bi pa popolnoma neumno pričakovati, da neka oseba ni nikoli delovala na tak način, da se kasneje ne bi spraševal, ali je postopal pravilno ali se celo tega sramoval. Včasih gre za zadeve, ki so kasneje pomembne, včasih pa takšne, na katere lahko gledamo blagohotno ali v okvirih časa, v katerem so se dogodile.
Prav v Sloveniji, ker je ta v zadnjih sto letih prešla skozi več vrst državnih oblasti in političnih sistemov, je to še posebej prisotno. A namesto, da bi to vzeli v zakup in sprejeli naše zgodovinske izkušnje kot del naše nacionalne posebnosti, se raje postavljamo v neko shizofreno situacijo, kjer se na vse pretege poskuša tisto, kar sta zgodovina oz. čas razkrila kot zablodo, napačno oceno ali napako, prikriti ali pa vsaj pozabiti. Vse to tudi na ravni posameznika.
V tem vidim razlog, da se vedno znova pojavljajo situacije, ko se razkrije pri posameznem ministru, politiku ali sedaj v primeru novega predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, kakšna stvar, ki jo je »pozabil« povedati in, ki bi, če bi jo povedal, lahko privedla do drugačnih odločitev glede njegovega imenovanja. Naj si bodo to pogodbe oz. poslovne povezave z državo ali spornimi subjekti, razni konflikti interesov ali v zadnjem primeru članstvo v politični stranki.
Čisto slovenska značilnost je biti tiho in upati, da bo nevihta prešla brez posledic. To seveda ni nič narobe, če se človek odloči za življenje v določeni anonimnosti, ni nikakor narobe, če si izbere pot zasebnosti, je pa popolnoma zgrešeno, če se odloči za javno življenje.
Pokončnost, ki je za opravljanje teh funkcij bistvo osebne integritete, pomeni najprej sprejeti samega sebe s svojimi pravilnimi in napačnimi odločitvami. Šele skozi to zavedanje je mogoče ob prijavi na tako funkcijo, storiti drugi korak, to je »popolno razkritje« (full disclosure), ki preprosto pomeni, da se v namen odstranitve varnostnih tveganj pove tudi tisto, kar se lahko nekomu šteje v slabo ali predstavlja rizik. Ne zaradi sebe, temveč zaradi funkcije, ki jo nekdo opravlja v korist države. Ker za to v primeru javnih funkcij gre – za delo v korist in v imenu države. V tej luči je posameznik popolnoma nepomemben.
Članstvo v neki politični stranki seveda ne predstavlja okoliščine, ki bi jo bil dolžan nek posameznik razkriti kar tako, a če se lahko postavi vprašanje o pristranskosti pri oblastnem delovanju ali odločanju je to, čisto enostavno – njegova dolžnost. In pri tem sploh ni pomembno za katero stranko gre.
Seveda lahko za to krivimo tudi postopek ali celo odločevalca, ki takšnega tveganja ni prepoznal. A sam postopek je odvisen tudi od tistih, ki v njem sodelujejo ali pa so, pogojno rečeno, njegov »predmet«. Če me zbudite ob polnoči, vam bom zdrdral pravni pouk za priče v kazenskem postopku: »Dolžni ste govoriti resnico, ničesar ne smete zamolčati! Kriva izpovedba je kaznivo dejanje ...« (*1) Postopek lahko tveganje prikrivanja do določene mere zmanjša, ne more pa ga izključiti. Pri imenovanju predsednika Komisije za preprečevanje korupcije za to nikakor ne more biti sporno, da je (bil) član politične stranke, temveč je zame sporno zgolj in samo, ali je to (pravočasno) povedal oz. ali ga je kdo to (pravočasno) vprašal.
Problem je, ko kandidati za javno funkcijo »prodajajo« svojo osebo in lastnosti kot rabljeni avto, to je, da ravnajo, kot da gre za prodajo po načelu »videno – kupljeno« in si je potem kupec sam kriv, kaj pa ni bolje pogledal. Takšen način pa je tudi sporočilo, kaj si nekdo o nas »kupcih« resnično misli. Američani imajo za to izraz »suckers« - pa si ga naj vsak prevede sam.
Zato pa v Sloveniji resnično drži trditev: »Takle mamo.«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
