Še najtehtnejši se mi zdi v tem pogledu pristop, ki ga je ubral Jens Gnisa, sodnik iz Bielefelda v nemški zvezni deželi Severno Porenje Vestfalija, nekaj časa tudi predsednik nemške zveze sodnikov. V svojem delu Konec pravičnosti - Sodnik bije plat zvona (Das Ende der Gerechtigkeit – Ein Richter schlägt Alarm) predlaga spremembe na treh področjih: pri politiki, pri pravosodju in pri sleherniku. Temu zlahka pritrdim. Dejstvo je namreč, da lahko pravosodje uspešno izvršuje svojo funkcijo zgolj in samo, če ima jasen položaj in utrjenost na vseh nivojih družbenega življenja in je z njim tudi ustrezno prepleteno. Premetavanje odgovornosti in nebrzdana kritika enega segmenta do drugega vodi samo do erozije sistema (pravne) države. Prav vsi nemški (prvostopenjski) sodniki, katerih dela sem prebral (Jens Gnisa, Thorsten Schleif, Patrick Burow, Stephan Zantke) so prepričani, da upadanje zaupanja v pravno državo predstavlja resen problem, ki mu je potrebno stopiti odločno nasproti. Ker imajo, tako kot naši sodniki, neposreden vpogled v stanje v družbi, ki se izraža prav v soočenju z ljudmi, ki iščejo takšno ali drugačno pravico na sodiščih, so njihova stališča gotovo pomembna. Predstavljajo namreč, kot se je nekoč nekdo izrazil, roko na žili utripalki neke družbe.
Vsa dela, ki sem jih navedel zgoraj, so nastala po letu 2017. Nesporno jih močno označujejo trije mejniki, in sicer masovni priliv beguncev, teroristični napadi v Nemčiji in dogodki v Kölnu na Silvestrovo 2015/2016, saj jim vsi avtorji namenjajo velik pomen. Zaradi tega naj jih na kratko povzamem.
Odločitev nemške vlade, ki je s suspenzom nekaterih predpisov, tudi evropskih (zlasti t.i. Dublinske uredbe), sprostila vstop tujcev v Zvezno republiko Nemčijo, ocenjujejo, kot resen prelom s pojmom pravne države, ker se je država na tak način odrekla prav spoštovanju pravnega reda. Motivi, tako avtorji, naj bodo še tako dobri, takšne poteze ne opravičujejo. Sploh zato, ker tujska zakonodaja ne omogoča sprotnega reševanja primerov in zlasti odstranitve tistih, ki se jim zaščita odreče (Gnisa ocenjuje, da bo število takšnih v Nemčiji naraslo na 450.000 (leto 2017). Drugi mejnik, teroristični napadi (Burow navaja, da je bilo v letu 2017 uvedenih 1200 postopkov zaradi dejanj s tega področja) postavlja pred nemško pravosodje izziv prav zaradi kompleksnosti, varnosti pri delu in seveda mejnih posegov v človekove pravice. Tretji mejnik, dogajanje na silvestrsko noč v Kölnu 2015 pa kaže predvsem na to, kakšne posledice lahko nastanejo, ko varnost in zaščita ljudi, ki jo nudi pravo, odpove. Dogodki v Kölnu tega leta so bili obravnavani v medijih tudi pri nas, a je bila zadržanost pri poročanju precejšnja. Na svoj način je razumljivo – kot se je pokazalo, naj bi zgolj v eni noči in na relativno omejenem območju centra Kölna, bilo storjeno okoli 1000 kaznivih dejanj zoper premoženje in spolno nedotakljivost. Storilci so bili skoraj v celoti moški z območja Severne Afrike, ki so se nahajali v takšnih ali drugačnih postopkih v zvezi z urejanjem statusa tujca. Nemoč države v takšnih ekscesnih primerih pride še zlasti do izraza, najprej iz čisto kazenskopravnih težav (obdelava podatkov, preiskava, obravnava), nato pa še iz potrebe po preprečevanju potencialnih izbruhov nestrpnosti do tujcev. Na podlagi teh mejnikov in njihovih posledic je mogoče tudi razumeti, da navedeni avtorji posvečajo precej pozornosti težavam, ki so s tem povezane. Za Slovenijo to (še) ni toliko zanimivo, ker se takšni ekscesi še niso pojavili. Nekateri očitki izhajajo tudi iz nemške federalne ureditve, ki so nam, ki smo jo še doživeli, znane. Partikularizacija sodne prakse in neenotni pristopi do problematike, specifičnost posameznih zveznih dežel in tako dalje, so nekaj, kar sicer v Sloveniji ni toliko prisotno. Ob tem ozadju pa so nekatere stvari, ki bi jih bilo mogoče razumeti tudi v kontekstu slovenske države in družbe.
Navedeni avtorji tako glede sprememb, ki bi jih morala upoštevati politika, navajajo predvsem to, da bi morala sodna veja oblasti biti bolj samostojna. Ob nemški specifičnosti imenovanja sodnikov in tožilcev, ki je še bolj kot pri nas odvisna od politike (zlasti izvršilne veje oblasti), je tu še vprašanje samostojnosti sodne uprave, zlasti financiranja njenega delovanja. Varčevanje na tem področju je v ZR Nemčiji privedlo (tako avtorji) do izrazito slabega stanja sodne infrastrukture, ukinjanja manjših sodišč, zmanjševanja osebja in podobno, kar vsi izrecno kritizirajo. Finančna samostojnost in povečanje sredstev sodne uprave se vsem avtorjem zdi ključna. Tukaj nekaterih paralel s Slovenijo ni mogoče zanikati. Zanimivo je mogoče to, ker se tudi v Sloveniji pojavlja trend ukinjanja manjših sodišč, da navedeni avtorji temu nasprotujejo in ocenjujejo, da neposreden stik ljudi s sodiščem v kraju približa delovanje sodstva uporabniku in s tem prispeva k krepitvi pravnega reda.
Gnisa npr. izpostavlja, da se mora politika sama najbolj držati pravnega reda in jasno kazati zavezo do svoje pravno začrtane omejenosti. Od politike terja tudi „razbremenitev prava“, kar pojasnjuje s tem, da naj pravo ureja resnično pomembne zadeve, politika pa naj ne posega s pravnimi pravili prav na vsako področje, še zlasti ne z instrumentarijem kazenskega prava. Mišljeni so zlasti prekrški, še posebej pa so avtorjem v želodcu prekoračitve hitrosti, katerih obravnava je pogosto namenjena zgolj polnjenju proračuna. Prepričani so, kot marsikdo v sodniških vrstah v Sloveniji, da naj politika doseže spremembe na področju sodnih postopkov v smislu enostavnejših in krajših postopkov. Za primer pogosto dajejo kazenski postopek zoper 26 neonacistov pred Deželnim sodiščem v Koblenzu, ki se je končal po petih letih in 337 obravnavah, v katerem je bilo podano 400 procesnih predlogov, 240 dokaznih predlogov in 500 predlogov za izločitev. Postopek se je prekinil, ker je predsednik senata odšel v pokoj. Na takšne postopke opozarjajo prav vsi navedeni avtorji, verjetno pa bi našli precej somišljenikov tudi pri nas. Sam še zlasti opažam, da ZKP preprosto ni namenjen obravnavi večjih skupin in je takšne postopke skorajda nemogoče voditi. Razlog, zakaj zakonodajalec ne uspe takšnih sprememb doseči, navedeni avtorji vidijo v lobiranju interesnih skupin, zlasti odvetnikov, saj je sedaj veljavni sistem v ZRN bolj lukrativen zanje. Kar pa se tiče instančnega sojenja, Gnisa predlaga zanimivo spremembo v smeri „kontrolne funkcije“, ki bi sprotno odpravljala napake prve stopnje in s tem preprečevala razveljavitve zaradi kršitve postopkovnih pravil.
Nadalje je pri avtorjih izraženo stališče, da mora politika zagotoviti modernizacijo informacijske infrastrukture, predvsem z uvedbo elektronskega poslovanja, vključno z elektronskimi spisi. Slovenija ima glede tega očitno določeno prednost, saj poteka razvoj na tem področju relativno kontinuirano. Je pa zanimivo, da Gnisa predlaga pravosodju, naj namesto upiranja aktivno pristopi k sprejemanju rešitev, ki jih ponuja umetna inteligenca na področju pravosodja. Dejstvo je, da se pojavlja software, ki bo lahko anticipiral sodne odločitve in pravosodju se lahko zgodi, da ga bo razvoj prehitel. V zvezi s tem opozarja, da se mora pravosodju omogočiti prilagoditev „realnemu svetu“, kjer komunikacija ne poteka več prek poštnih pošiljk in telegramov. Smiselno enaka stališča ponavljata tudi prej navedena Burow in Schleif.
Kar se tiče sodstva samega, pa Gnisa meni (smiselno pa tudi drugi navedeni), da mora sodstvo izkazovati več samozavesti v javnosti in celo čutiti dolžnost, da se javnosti bolj izpostavi. Nujne se mu zdijo zadeve, kot so dnevi odprtih vrat, družbena angažiranost, razumljive ustne obrazložitve sodb ter objava in razlaga odločitev v javnih medijih. Javnost ne sme imeti občutka, da sodniki sedijo v slonokoščenih stolpih in so odtujeni od življenja. Po eni strani je personalizacija sodstva v smislu, da javnost pač zanima, kdo so sodniki, nepovraten proces, po drugi strani pa je prav v tem mogoče videti tudi priložnosti. Tudi sodstvo mora storiti vse, da v okviru možnosti pospeši postopke in poveča pretok informacij med posameznimi sodišči, predvsem z zagotovitvijo enotnega obravnavanja in pristopov.
Mogoče je še najbolj pomemben zaključek Gnise o tem, kaj naj storimo vsi, da ohranimo dobrino, ki jo predstavlja pravna država, in sicer da cenimo pravo in njegov pomen za delovanje družbe, ker je njegovo nasprotje preprosto nebrzdana samovolja, ki nam je vsem v pogubo. Da je pa ob tem potrebno razumeti tudi omejitve prava, zlasti da ne moremo na vsako krizo reagirati s sprejetjem zakona, ker pravo pač potrebuje svoj čas za učinkovanje, in da nenazadnje ohranimo zaupanje v pravno državo, čeprav potrebuje čas, da se uveljavi. Saj čas praviloma pokaže, da je delovala.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
