Občasno, ko se stečejo določene okoliščine, se mi postavlja vprašanje, koliko takšni presledki ali podvojenosti vplivajo na trajanje in učinkovitost, pa tudi pravilnost kazenskega postopka.
Predstavljajmo si, niti ne tako redek primer (oz. v zadnjem času precej pogost), da je tujec prijet po dejanju, ki ga je mogoče opredeliti po eni izmed točk prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika. Tukaj se namenoma izmikam natančnejši materialno pravni opredelitvi, ker gre pogosto za primere, ki jih tožilstvo kvalificira kot »tatvino na posebno predrzen način« po 3. točki 1. odstavka. O tem, kdaj je neka tatvina »posebno predrzna«, mogoče kdaj drugič.
Po pravilu bo tujcu odvzeta prostost, pripeljan bo pred preiskovalnega sodnika in ta bo na predlog državnega tožilca v večini primerov odredil pripor. Verjetno bo na predlog tožilca tudi uvedel preiskavo. Zoper obe odločitvi je seveda možna pritožba (o nestrinjanju preiskovalnega sodnika in posledicah na tem mestu raje ne bi, ker bi se stvari še dodatno zapletle). O obeh pritožbah bo odločal t.i. izven ali zunaj obravnavni senat v sestavi treh sodnikov. V teh primerih dejansko stanje praviloma ni takšno, da bi bilo potrebno izvajati v preiskavi ne vem kaj posebnega, tako da se zgodba lahko konča relativno hitro. Pogosto se zgodi (zlasti ob vložitvi t.i. neposredne obtožnice), da je zunajobravnavni senat prejel pritožbo zoper odreditev pripora, pa je pred odločanjem že vložena obtožnica. Na videz nič posebnega, a sedaj je potrebno ob vložitvi obtožnice predlagati podaljšanje pripora, o čemer spet odloča zunajobravnavni senat, po tistem, ko je obdolženca in zagovornika pozval, da se izreče o podaljšanju v roku 24 ur. O podaljšanju seveda odloča taisti senat. Na obtožnico se lahko poda tudi ugovor, o katerem spet odloča zunajobravnavni senat. Zoper podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice je mogoča pritožba na Višje sodišče.
Torej, preden pride zadeva v obravnavo razpravljajočemu sodniku, bo lahko izdanih sedem ali celo več sklepov, ki bodo za vsebino imeli ugotavljanje utemeljenosti suma in štirje od njih tudi ugotavljanje obstoja pripornih razlogov. V odločanju o obstoju utemeljenosti suma bo do tega trenutka delovalo teoretično že štirinajst okrožnih sodnikov in trije sodniki Višjega sodišča. Tukaj ne omenjam še morebitne zahteve za varstvo zakonitosti, ki vplete še Vrhovno sodišče.
Odvisno od prakse sodišča in okoliščin posameznega primera bodo sklepi bolj ali manj obsežni, vse sklepe pa je potrebno v našem zamišljenem primeru še prevesti. O logistiki dela s spisi (beri: potovanju spisov in sklepov) bi bilo mogoče napisati še kaj več. Bralcu prepuščam, koliko je takšna ureditev ustrezna v smislu ocene cost/benefit, pri čemer je pod »benefit« mišljeno predvsem varovanje človekovih pravic in iskanje pravilne odločitve.
Vprašanje potrebe po redundanci se sodnikom postavlja tudi pri vprašanju odnosa med načelom neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi in v preiskavi opravljenih dejanj. Pri tem osebno izhajam iz dejstva, da je neka oseba v kazenskem postopku lahko »zaslišana« (policisti, preiskovalni sodnik, razpravljajoči sodnik ali senat) trikrat ali celo večkrat, pri čemer se kvaliteta njene izpovedi praviloma s pretekom časa manjša. Vnašanje vsebine prejšnjih izpovedi v »glavni postopek« pa je zaradi zahtev ZKP (335. člen) najmanj vprašljivo, če že ne kaj drugega.
Vse primeroma opisane odločitve in ureditve v zakonodaji imajo same zase dovolj utemeljenih razlogov za obstoj. Toda, če jih ocenjujemo skozi celoto kazenskega postopka, se lahko kažejo tudi kot dodatki ali odcepi, za katere se mora občasno izpostaviti njihova smotrnost.
Na tem mestu niti nisem načel rak rane kazenskega sodstva – vročanja pisanj, ki gotovo v sedanji zasnovi predstavlja »nepotreben presledek«, ki ga celo sprejemamo v organizacijo obravnav, ki naj se po priporočilih razpisujejo za več mesecev naprej. Pogosto zgolj zato, da se na ustrezen način opravi vročitev vabil (ker se pošta ne vroči, povratnica se vrne, poskuša se preko sodnega vročevalca, pa vmes ugotavlja dejanski naslov itd. itd.)
Ne dvomim, da bo na novo vzpostavljena zakonodajna veja oblasti, ponovno posegla v organizacijo tudi kazenskega postopka. Mogoče bo celo čas, da se sprejme dokončne odločitve, ki se odlagajo že od 1994 leta: adversarni sistem - da ali ne, preiskava tožilstvu - da ali ne, itd. Osebno pa upam, da se bodo spremembe izvedle tudi ob premisleku o optimiziranju kazenskega postopka kot delovnega procesa. Sodna praksa ima namreč meje, ki jih lahko preseže zgolj zakonodajalec.
Predvsem pa upam, da se ne bo več upoštevalo znamenito slovensko načelo: »zakaj bi bilo preprosto, če je lahko komplicirano«.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
